V Slovenski kinoteki retrospektiva avstrijskega cineasta Michaela Hanekeja

Ena od osrednjih tem Hanekejevih filmov je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije sodobnega človeka. Haneke ne samo kot režiser, temveč tudi kot filozof in provokator z izvirnim filmskim jezikom mojstrsko manipulira z gledalčevimi pričakovanji in odzivi. Svoje filme je tudi večinoma posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah.

Ob retrospektivi bo izšel tudi zbornik slovenskih avtorjev, ki z različnih vidikov motrijo Hanekejev opus. Zbornik bo imel javno predstavitev 3. aprila pred projekcijo filma Skrito (2005).

"Za Hanekeja je torej umetniško delo v prvi vrsti moment in sredstvo spoznanja" v osrednjem prispevku zbornika Michael Haneke poudari Anja Naglič. Besedila v zborniku, poleg Naglič še Nadje Gnamuš, Anje Banko, Roberta Kureta, Andreja Goričarja, Aljoše Kravanje, Ivane Novak, Ane Šturm in Ženje Leiler, odpirajo vrata v kompleksen Hanekejev svet.

V Slovenski kinoteki bo retrospektivo spremljala tudi razstava, posvečena Hanekejevemu opusu. Poleg fotografij iz filmov in zakulisja snemanj si bo mogoče ogledati tudi nekaj strani iz Hanekejevih snemalnih knjig, ki pričajo o režiserjevi izredni natančnosti. Razstavljene fotografije so del zbirke Michael Haneke Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju.

Retrospektivo Michaela Hanekeja Slovenska kinoteka pripravlja v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom Ljubljana.

Haneke, mednarodno uveljavljen ter s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist, je od leta 1974 do danes s 23 igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ustvaril enega najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu izjemno celovit in avtorsko prepoznaven.

Hanekejevi filmi so neizprosno analitični portreti sodobnega časa, njihovi protagonisti pa delujejo kot družbene funkcije. Njegovi filmi učinkujejo kot hipoteze o skrajnostih zahodne družbe - od samomora iz preobilja v njegovem kinematografskem prvencu Sedmi kontinent (1989) do uboja drugega iz krute radovednosti pogleda, ki doseže vrhunec v Bennyjevem videu (1992) in Smešnih igrah (1997).

Večina direktnega nasilja je sicer umaknjena pogledu in prepuščena domišljiji gledalstva, ki pa je takih podob še kako vajeno iz svoje medijske okolice. Groza, kot jo kaže Haneke, se tako skriva prav tu - v naši navajenosti na nasilje. A Haneke je ustvarjalec, ki vsaj do neke mere še verjame v moč filmske umetnosti, da skozi šok in provokacijo razpira trenutek za razmislek in dialog, so še zapisali pri Slovenski kinoteki, kjer bodo retrospektivo sklenili 15. septembra.