Pred sto leti se je rodil ameriški igralec Marlon Brando

Igralec, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat je bil za zlati kipec nominiran. V bogati karieri je zaigral v približno 50 filmih, najbolj dejaven pa je bil od 50. do 70. let minulega stoletja.

Rodil se je 2. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s staršema alkoholikoma. Oče je bil kot trgovski potnik pogosto na poti, če pa je že bil doma, se je pijan večkrat znašal nad sinom in hčerkama. Nič bolj predana družini ni bila mama, ki je, opita do nezavesti, prenekatero noč prespala v zaporu. Bila je tudi amaterska igralka in ljubezen do umetnosti je predala vsem trem otrokom, tudi Marlonovima starejšima sestrama. Jocelyn je postala igralka, Frances se je posvetila vizualni umetnosti.

Marlona so zaradi neprimernega obnašanja iz šole izključili še pred maturo, mladostni načrt, da bi se vpisal na vojaško akademijo, je zaradi poškodbe kolena propadel. Ko sta se sestri preselili v New York, jima je leta 1943 sledil še sam.

V New Yorku se je pri Stelli Adler in v Actors Studiu učil igre. Ko je oktobra 1944 debitiral v broadwayski predstavi I Remember Mama, so kritiki že prepoznali njegov talent in čez dve leti so ga razglasili za najbolj obetavnega igralca na Broadwayu.

Leta 1946 je nastopil v predstavi Truckline Cafe, ki ga je povezala z dvema zanj pomembnima človekoma. Prvič je sodeloval z režiserjem in producentom Elio Kazanom, s katerim sta kmalu združila moči v odmevnih Brandovih predstavah oz. filmih Tramvaj Poželenje, Viva Zapata! in Na pristaniški obali. Ob tej predstavi se je rodilo tudi prijateljstvo z igralcem Karlom Maldnom, ki je trajalo vse življenje. Bila sta soigralca v filmih Tramvaj Poželenje, Na pristaniški obali in v vesternu Glavni (One-Eyed Jacks). Med zvezde gledališča pa ga je v predstavi Tramvaj Poželenje izstrelila vloga brutalnega Stanleyja Kowalskega.

Na filmskem platnu je debitiral leta 1950 s filmom The Man, v katerem je zaigral vojaškega veterana, paraplegika. Za vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici z ljudmi, ki so delili podobno usodo.

Brando je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors Studia, ustvaril nepozabne vloge. Kot je nekoč dejal, pa mu noben film ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. V njem je tudi izgovoril misel "Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti," kar je, kot je kasneje dejal sam, čutil vse življenje.

V poznejših letih se je ukvarjal tudi z režijo in se zavzemal za pravice etničnih manjšin, predvsem Indijancev.

Umrl je leta 2004 na kliniki v Los Anglesu zaradi težav z dihanjem, ki so bile posledica pljučne fibroze. Star je bil 80 let.

Med njegovimi pomembnejši filmi so še Julij Cezar, Sayonara, Zadnji tango v Parizu, Apokalipsa zdaj in Don Juan DeMarco.