Šteger v odprtem pismu: Po Frankfurtu in Bologni - krčenje, krčenje, krčenje

"Lani smo z zanimanjem in zaskrbljenostjo pričakovali nacionalno predstavitev Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, enkratno priložnost za globalno umestitev Slovenije kot nacije z izdelanim odnosom do knjige, priložnost, ki se nam večini najbrž za časa naših življenj več ne bo ponovila," je uvodoma spomnil Šteger. Kot je zapisal, je celo direktorja sejma Jürgena Boosa skrbelo, saj ni bilo jasno, ali bo ekipi okrog javne agencije za knjigo in ministrstva za kulturo v kratkem času uspelo nadoknaditi zamujeno in dostojno izpeljati predstavitev. "Tako vsaj smo problem dojemali doma," je dodal.

"Boos, ki ima večdesetletne izkušnje z uspelimi in manj uspelimi državami v fokusu, pa se je spraševal še nekaj, kar so slovenski mediji in odločevalci radi spregledali, nekaj po njegovem mnenju ključnega: kaj poleg vseh programskih, avtorskih poudarkov na sejmu so si snovalci slovenske frankfurtske predstavitve zamislili za krepitev domačega založniškega sektorja? Nobena skrivnost namreč ni, da je ključni del predstavitve kake države na Frankfurtu povezan z dolgoročno krepitvijo založništva v lastni deželi in da - razen v neuspelih primerih - predstavitev v Frankfurtu gre z roko v roki s širšo akcijo krepitve bralne kulture, založniške dejavnosti, avtorstva v samih državah. Predstavitev države osrednje gostje v Frankfurtu ni enkraten šestdnevni spektakel ob Majni, marveč vrh procesa, ki mora potekati leta pred sejemsko predstavitvijo in - pozor! - predvsem leta po njej doma," je prepričan Šteger.

Boos je bil po Štegrovih besedah "neprijetno presenečen, ko je dojel, da je ta del zgodbe v slovenskem primeru popolnoma umanjkal. Slovenci, vešči improvizacije v zadnjem trenutku, smo vse svoje moči usmerili na bleščeč frankfurtski parket, v bistvu pa nismo ne domislili ne želeli razmišljati o dolgoročnih možnostih in učinkih, o potrebah in načinih, predvsem pa o strukturnih spremembah na področju založništva in kulture nasploh, ki jih ta nastop nosi s sabo. Šlo je za dostojno izpeljano improvizacijo, ki nas je stala približno sedem milijonov evrov, improvizacijo, ki nam je v mednarodni areni ohranila obraz, a nič več", je kritičen Šteger.

Kot je pojasnil, so leto zatem na založbi Beletrina dobili odločbo z Javne agencije za knjigo RS (JAK). "Navkljub dejstvu, da nas strokovna komisija ocenjuje kot eno najboljših založb v državi in našemu programu in načrtovani izvedbi namenja skoraj maksimalno oceno (48 od 50 možnih točk), je komisija iz predlaganega založniškega programa črtala dve od 24 podprtih knjig, števila naslovov, ki je bilo nespremenjeno že vrsto let," je pojasnil. Že lani so se založbi izrazito zmanjšala sredstva za digitalizacijo založništva, ukinjen je bil razpis za pretvorbo knjig v elektronske formate. Obenem so seveda nominalno nižja sredstva za knjižni program realno še nižja zaradi novih predpisanih višjih prevajalskih honorarjev in višjih stroškov oziroma inflacije, je naštel. Po njegovem mnenju imajo "opravka imamo s kaznovanjem uspešnosti in občim slabšanjem pogojev delovanja. Beletrina v tem ni sama, podobna krčenja so po dostopnih informacijah doletela mnoge od programsko podprtih založb", je opozoril Šteger.

Kot je dodal, je pred nekaj časa prišlo še obvestilo o 40-odstotnem zmanjšanju sredstev za najbolj bran literarni portal pri nas, za AirBeletrino. "Če se boste letos kot avtor ali urednik prijavili na razpise JAK ali zunanjega ministrstva za mobilnost, boste opazili, da so sredstva skrčena, zunanje ministrstvo pa je omejilo podporo na eno pot avtorjev letno. Že lani so brez obrazložitve ukinili delovne štipendije za avtorje. Sektor podpore festivalom in knjižnim prireditvam je finančno že desetletja podhranjen, bralne navade Slovencev, še posebej t.i. splošne kompetence "globokega branja", ki smo ga na Frankfurtu napisali na svoje zastave in sprožili mednarodni apel, je v alarmantnih odstotkih (z drugimi besedami, brezsramno prodajamo svetu nekaj, česar sami ne razumemo kot problem, vreden ukrepanja), kot rečeno, digitalizacija knjižnega sektorja je zastala in vse večje število teh, ki še berejo, počne to v angleškem jeziku. Sistemskega financiranja stroškov dela peščice naših literarnih agentov niti zdaj, po sejmih v Frankfurtu in Bologni, ni na vidiku. Še manj pred leti napovedanih in nikdar uresničenih 10 odstotkov podpore za spodbujanje rednega zaposlovanja v založniškem sektorju. Subvencije tujim založbam za prevode slovenskih del so se močno znižale," je zapisal Šteger. Meni, da je "takih primerov precej, skupni imenovalec vseh pa je: krčenje, krčenje, krčenje. In to v časih, ko bi že zavoljo podražitev stroškov dela in materialov, recesije in inflacije založniki in avtorji morali biti deležni posebnih pomoči".

Obenem je po Štegrovih besedah "morda še bolj zaskrbljujoče, da po letošnji nacionalni predstavitvi v Bologni v javnem prostoru ne obstaja nobena ideja, kam dalje. Kakor da je iz sektorja izpuhtel še zadnji kanček vizionarstva, celo potrebe po širšem premisleku, strategijah, ambicijah. Po mojem vedenju ni načrtovana nobena inovativna akcija, niti nobena javna debata, kam in kako naprej, nobena izdelava analiz in strategij, nič, prav nič. Še več. Strukture, tudi tiste najbolj propulzivne in domnevno uspešne, ki so rasle v velikem pričakovanju Frankfurta in možnosti, ki jih prinaša, so spričo doživete deziluzije in občega krčenja v vse večjem razsulu, na delu je proces amaterizacije, prekarnosti, padca v letargijo, v kateri gre tistim, ki v založništvu ostajajo, zgolj za golo preživetje, ne pa za razvoj".

Kot je še poudaril Šteger, sicer tudi pisatelj in pesnik, je od nekdaj bil med najvztrajnejšimi zagovorniki predstavitve Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in drugih mednarodnih predstavitvenih platformah. "Še vedno sem prepričan, da imamo svojo zgodbo, odlične knjige in odlične ustvarjalce in da imamo kaj povedati svetu. A če se predstavljamo kot nacija knjige, kot narod z najintenzivnejšo knjižno kulturo v Evropi, mora tej samovšečni samoinscenaciji slediti tudi realnost na terenu. Vzporedno s prodorom morajo obstajati trdni in premišljeni mehanizmi podpore. Ne JAK ne Ministrstvo za kulturo tukaj ne dajeta prav nobenih pozitivnih znamenj. Dobili so svoje aplavze in lahko pospravijo kovčke. Založništvo pa na tak način nikoli ni in ne bo funkcioniralo. Brez strategije in financ za obdobje po sejemskih predstavitvah smo plesali na Frankfurtu zase. S potencialno uničujočimi posledicami za branžo doma," je Šteger sklenil odprto pismo.