V Iniciativi za kulturo med drugim o nujnosti pravice do zagovora pri razpisih
Ljubljana, 11. aprila - V Iniciativi za kulturo menijo, da je ministrstvo za kulturo dobro pripravilo predlog Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024-2031, Akcijski načrt 2024-2027 pa ocenjujejo kot precizen in konkreten. Na oboje so v javni obravnavi podali pripombe, na današnji novinarski konferenci pa opozorili na težavi, ki se jim zdita najbolj pereči.
Kot je povedal direktor in umetniški vodja festivala Seviqc Brežice Klemen Ramovš, je prva težava nespoštovanje 75. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik), kjer so zelo jasno opredeljeni dejanski dodatni stroški. Kaj so dejanski dodatni stroški, je ministrstvo po Ramovševih besedah komentiralo že leta 2014, čemur je pritrdilo tudi ministrstvo pod vodstvom ministrice Aste Vrečko. Po njihovem mnenju bi bilo potrebno, kar so tudi zapisali v svojih pripombah, uvesti enoten in zakonsko obvezen obrazec za obračun omenjenih stroškov.
Druga težava pa je umik pravice do zagovora, kot ga je jeseni 2016 izvedel tedanji minister za kulturo Tone Peršak. Po Ramovševih besedah je namreč po njihovih izkušnjah ocenjevanje strokovni komisij ministrstva zelo problematično. Kot navajajo v pripombah, je mnenje dela pravne stroke, da je bistvo pravice do zagovora, da poda mnenje in pripombe ter zagotovi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in s tem na rezultat prijave na javni razpis.
Trenutno prijavitelj po tem, ko komisija oceni prijavo na razpis, nima možnosti za pripombe, ampak takoj sledi odločba, ki je dokončna. Prijavitelju tako ostane le možnost pritožbe na upravno sodišče, kar pa je drago, počasno in povsem neučinkovito, saj sodišče le vrača zadevo v ponovno odločanje iste strokovne komisije.
Kot so zapisali, je pravica do zagovora po zaključenem ocenjevanju strokovne komisije in še pred izdajo dokončne odločbe ter uvedba mediacije za primer, da se strokovna komisija in prijavitelj ne bi uspela poenotiti, ne glede na različna tolmačenja zakonodaje človekova pravica, ki je v sedanji praksi razpisnega postopka grobo kršena. Izrazili so pričakovanje, da bo ministrstvo za kulturo "to civilizacijsko anomalijo čim prej odpravilo".
Programski vodja festivala Tartini Festivala Milan Vrsajkov je spomnil, da so bili v letih 2014-2018 uvrščeni v štiriletno programsko shemo financiranja, nato so izpadli iz financiranja, tudi na enoletnem razpisu so bili zavrnjeni, pri čemer so bile obrazložitve strokovne komisije po njegovih besedah "popolnoma neargumentirane in neprofesionalne".
Umetniška vodja Tartini Festivala Jasna Nadles je izpostavila nujnost kontinuitete tudi na področju neodvisne kulture ter komunikacije med nevladnimi producenti oziroma prijavitelji na razpise in ministrstvom. Sami težavo vidijo v tem, da se politika hitro menja, pride nov minister, državni sekretarji, člani komisij, kar za javne zavode morda ni toliko problematično, saj jih zakonodaja ministrstvo zavezuje k njihovemu financiranju, je pa to toliko bolj problematično za nevladni sektor, ki je tako vsakič prepuščen aktualni kulturni politiki.
Festivali, kot je njihov, pa tudi Seviqc, na ta način ne morejo delovati, je poudarila. Dodala je, da sicer v predlogu Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024-2031 pozdravljajo denimo rešitve glede decentralizacije, mobilnosti, da se naredi več za mlade, "a vse to bo delovalo le, če bodo neki projekti sploh obstajajo in delovali kontinuirano". Na področju stare glasbe so neodvisni producenti naredili veliko, zato ne bi smeli biti prepuščeni vsakokratni kulturni politiki, je menila.