misliSlikarka Elda Piščanec odslej tudi v knjigi
Ljubljana, 11. aprila - V Narodni galeriji so predstavili knjigo Segam po nebesnih zvezdah, v kateri je Metka Pekle podala življenjsko zgodbo slikarke Elde Piščanec. Avtorica, ki je umetničina pranečakinja, je v pogovoru z urednico Mladinske knjige Nelo Malečkar spregovorila o knjigi in razgibanem življenju ene od prvih treh likovnih umetnic z akademsko izobrazbo pri nas.
Ljubljana.
Biografija slikarke, grafičarke in kiparke Elde Piščanec z naslovom Segam po nebesnih zvezdah.
Foto: STA
Knjiga, v katero je Metka Pekle vpletla odlomke iz slikarkinih dnevnikov in njene obširne korespondence s sorodniki in prijatelji, v njej pa je objavljenih tudi okoli 200 fotografij ter reprodukcij slikarkinih del, prinaša pomemben dokument o življenju in likovnem ustvarjanju Elde Piščanec ter obenem, kot sta se strinjali avtorica in urednica, ponuja tudi dobro izhodišče za roman. Knjiga je izšla v zbirki Spomini in izpovedi.
Avtorica je povedala, da si je Elda Piščanec (1897-1967) želela izobrazbe in delovanja v slikarskem poklicu, kar je bilo v njenih časih rezervirano za moške. Že v času prve svetovne vojne je po tečaju delala kot poštna uradnica v Ljubljani, pozneje pa si je izborila študij na akademiji v Firencah, ki ji ga je finančno omogočil njen oče Just Piščanec, sicer po poklicu carinik in pozneje carinski strokovnjak.
Kot je povedala Pekle, sta si bila z očetom zelo blizu, kar se med drugim kaže v njunem štiriletnem dopisovanju v času študija. Avtorica se še danes sprašuje, od kje slikarka piše o prepovedih, navkljub katerim se je odločila za študij, saj jo je oče pri tem močno podpiral. Morda je šlo za njene notranje prepovedi, razmišlja avtorica, sicer prevajalka in učiteljica, ki se je podiplomsko izpopolnjevala tudi iz psihoterapije.
Pozneje se je Elda Piščanec, ki je poleg slikarke Anice Zupanec Sodnik in kiparke Karle Bulovec Mrak edina med slovenskimi likovnimi umetnicami, rojenimi še v 19. stoletju, pridobila akademsko izobrazbo in s tem poklic, ki si ga je želela, izpopolnjevala tudi v Parizu. To obdobje je opisala kot življenje v paradižu, je povedala Nela Malečkar.
Po študiju se je za umetnico začelo težje obdobje. Posestvo, ki ji ga je v upravljanje prepustil oče, ji je nudilo veselje, a tudi veliko skrb. Začelo se je težje obdobje. To je najprej zaznamovala očetova smrt leta 1932, dolgovi, ki jih je pustil, druga svetovna vojna, ter pozneje še materina smrt. Za slikarko, ki je bila vajena blaginje in druženja celo z aristokracijo, je bila revščina, v katero je padla, težka preizkušnja, je povedala Pekle.
Avtorica je spregovorila tudi o slikarkinem zasebnem življenju. Kot je povedala, se kljub zaročencu, in v dnevniku omenjeni ljubezni v Firencah, ni nikoli poročila. Iz dopisovanja z njenim zaročencem, študentom medicine in pozneje zdravnikom, je bilo razvidno, da so bila njegova pričakovanja do nje kot žene in mame v velikem nasprotju z njenim svobodnejšim načinom razmišljanja in njeno željo, da se poklicno ukvarjala s slikanjem, je med drugim povedala avtorica.
Opozorila je še na slikarkinih introvertiran značaj ter umikanje v duhovne razsežnosti, zaradi česar je večkrat kar pozabila nase in svoje telo. Pozabila je denimo jesti ali pa je doma od mraza dobila ozebline. V likovnem smislu je avtorica poudarila slikarkino eksperimentiranje in uporabo zelo različnih tehnik pri slikarskem razvoju.