Pred tremi stoletji rojstvo enega najpomembnejših filozofov Immanuela Kanta

Stranski učinek Kantove priljubljenosti še v današnjih dneh je, da njegova dela številna politična gibanja zlorabljajo tudi za opravičevanje lastne ideologije. Ruski predsednik Vladimir Putin je tako Kanta (1724-1804) nedavno imenoval za enega svojih najljubših mislecev, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

A Kant je že leta 1795 v enem od svojih najbolj znanih del z naslovom Na poti k večnemu miru zapisal, da se nobena država ne sme nasilno vmešavati v ustavo in vlado druge države. Delo je pustilo pečat v mednarodnemu pravu, na primer v formulaciji Ustanovne listine Združenih narodov.

Nemški filozof je republikanizem, tj. svobodno urejeno družbo, videl tudi kot najboljšo zaščito pred izbruhi prihodnjih vojn. To je eden od razlogov, zakaj se je ob izidu moral bati težav s prusko cenzuro. Za številne Kant velja tudi za pionirja pravne države.

Prav na obletnico filozofovega rojstva bodo v njegovem rodnem Kaliningradu ponovno odprli prenovljeni Muzej Immanuela Kanta.

Kant je svojo filozofsko misel gradil na tezi, da se vse spoznanje začenja z izkustvom, ki pa ga oblikujejo apriorne oblike človeškega uma. Kant, ki je razum postavil v središče sveta, je leta 1789 pozdravil francosko revolucijo in jo poimenoval kot zmago razuma. Karl Marx je o Kantovi filozofiji menil, da je pravzaprav kar nemška teorija francoske revolucije. Nemški filozof se je posvečal tudi vprašanju miru v mednarodnem smislu pa tudi na osebni ravni.

Kant je študiral filozofijo, matematiko in naravoslovne vede in je bil leta 1755 promoviran za doktorja filozofije; njegovo predmetno področje je obsegalo metafiziko, logiko, etiko, antropologijo in pedagogiko kot tudi naravno pravo, matematiko, fiziko, fizično geografijo in mineralogijo.

Kantov miselni razvoj ima dve obdobji: predkritično, v katerem je utemeljil teorijo o nastanku sveta, v drugem, kritičnem, pa je zasnoval svoje znamenite kritike. V prvem obdobju je na osnovi Newtonovih principov poskušal odkriti sistematiko, ki povezuje velike člene stvaritev v neskončnosti, in ugotoviti nastanek gibanja iz prvotnega stanja po zakonih mehanike. Kant je trdil, da se njegov sistem sklada z religijo.

Za filozofsko misel je bilo prelomno leto 1781, ko je je izšla Kantova Kritika čistega uma. Letnica naj bi veljala za začetek razvoja nemške klasične idealistične filozofije, ki je trajala petdeset let, vse do leta 1831, ko je umrl njen najvidnejši predstavnik Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Kant se je z omenjenim delom namenil utemeljiti metafiziko kot znanost. Menil je, da je metafizika starejša od vseh drugih znanosti in je svojevrstna naravna dispozicija.

Kant je za transcendentalno imenoval vsako spoznanje, ki se ne ukvarja s predmeti samimi, ampak z njihovim spoznavanjem, kolikor je to mogoče a priori, vendar še vedno v mejah možnega izkustva.

Med Kantova pomembnejša dela sodijo Splošna zgodovina narave in teorija neba, O lepem in vzvišenem, Kritika čistega uma, Prolegomena za vsako prihodnjo metafiziko, Osnove metafizike nravi, Metafizični temelji naravoslovja, Kritika praktičnega uma, Kritika razsodnosti, Religija v mejah čistega uma in številna druga.