Mineva 100 let od rojstva slikarja Jožeta Ciuhe

V Trbovljah rojeni slikar je zgodnje otroštvo preživel v naselju Videm v Krškem, leta 1936 pa se je preselil k teti v Ljubljano in se vpisal na gimnazijo. Ob začetku vojne se je vrnil v Videm. Leta 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, iz katere mu je uspelo v Normandiji prebegniti na stran zaveznikov. V Splitu se je izkrcal kot borec V. prekomorske brigade in se pridružil partizanom, kjer je deloval kot partizanski kulturnik.

Po vojni se je najprej vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral primerjalno književnost, umetnostno zgodovino in arheologijo, leta 1946 pa je opravil sprejemne izpite na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in po diplomi nadaljeval študij na specialki za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. V času študija je poučeval na bežigrajski gimnaziji in veliko ilustriral.

Do ilustriranja je imel svojevrsten odnos. Nekoč je dejal: "Nisem pristaš smeri, ki zahteva, naj bodo risbe, namenjene otrokom, stilizirane, hote naivne in 'otročje' (...). Težim, da tudi te ilustracije rešujem na likoven način in da dam otroku predstavo neke določene stvari, tako kot jo sam pojmuje in tako kot si jo sam predstavlja, tako likovno kot pojmovno."

Njegovo umetniško ustvarjanje je bilo zavezano številnim umetniškim tehnikam, letnim časom in predvsem okolju, v katerem je ustvarjal. Akvareli so nastajali predvsem v poletnih mesecih na otoku Šipan, grafika v Ljubljani in Benetkah, slike povsod, v vseh letnih časih. Posvečal se je tudi ustvarjanju mozaikov in tapiserij. Svoje delo je predstavil na skoraj 300 samostojnih in več kot 500 skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova dela so v najpomembnejših svetovnih umetnostnih ustanovah. Bil je tudi pesnik in pisatelj. Med drugim je napisal tri potopisne knjige.

Velik del umetnikovega življenja so zaznamovala študijska in osebna potovanja, čemur je sam dejal "nomadska zasvojenost", so ob retrospektivni razstavi, ki so jo odprli ob njegovi 90-letnici, zapisali v Jakopičevi galeriji. Že v času študija je odšel v Ohrid, kjer je odkril svet fresk in bizantinskega izročila, ki je imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje. Leta 1956 je odšel v Pariz, kjer je ostal sedem mesecev. Po vrnitvi je nekaj časa preživel v Ljubljani, leta 1959 pa se je podal na študijsko potovanje v mesto Rangun v Burmi, kjer je raziskoval vzhodnjaško in budistično filozofijo in duhovnost. Prepotoval je še Tajsko, Kambodžo, Indonezijo, Bangladeš in Indijo. Po vrnitvi domov je živel med Ljubljano in Poljanami nad Škofjo Loko v ateljeju prijatelja Iveta Šubica. Leta 1964 se je odpravil v države Južne Amerike, pozneje je zašel še na Švedsko, v ZDA in Mehiko.

O svojih potovanjih je v pogovoru za STA nekoč dejal: "Človek je radovedno bitje. Najprej ga zanima svet, v katerem živi, ki ga odkriva. V tem odkrivanju pride do tega, da prične odkrivati svet v sebi in na koncu sebe v sebi. Ta pot iskanja je dolga, vendar sem tako svojo svobodo živel na najlepši mogoč način."

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1967 in Jakopičevo nagrado leta 1981, za leposlovno knjigo za otroke je bil leta 1965 nagrajen z Levstikovo nagrado, prejel je tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.

Umrl je leta 2015 v 91. letu starosti. Leto pred smrtjo je postal častni meščan Ljubljane, posthumno pa mu je tedanji predsednik republike Borut Pahor namenil še srebrni red za zasluge.