Direktorica Narodnega muzeja Kos Zabel: Muzeji tudi s pomembno vlogo za mir med narodi

Muzeji za izobraževanje in raziskovanje, pa tudi mir

Muzeji za izobraževanje in raziskovanje je letošnja tema mednarodnega dneva muzejev, ki ga od leta 1977 obeležujemo na pobudo Mednarodnega muzejskega svet (Icom). Ta deluje v okviru Unesca. Cilj dneva je osveščanje, da so muzeji pomembno sredstvo kulturne izmenjave, kulturnega bogatenja in razvoja medsebojnega razumevanja, pa tudi sodelovanja in miru med narodi, slednje pa je, kot je v pogovoru za STA povedala Mateja Kos Zabel, v luči trenutnega dogajanja po svetu še kako pomembno.

Muzeji ob svojem mednarodnem dnevu obiskovalcem z brezplačnim vstopom in različnimi dogodki tradicionalno na široko odprejo vrata. S temo letošnjega mednarodnega muzejskega dne je povezana tudi vsakoletna razstava slovenskih državnih muzejev na ploščadi na Metelkovi, njen namen pa je poudariti vlogo državnih muzejev, boljša prepoznavnost in okrepitev medsebojnega sodelovanja, je povedala Kos Zabel.

Ena od glavnih premis sodobnega muzeja je odprtost in dostopnost za vse, saj je dediščina javno dobro, to pa pomeni, da mora imeti vsakdo možnost, da jo vidi, če ne drugače, vsaj v virtualni obliki. Muzeji v današnjem času skrbijo, da njihovi obiskovalci na sodoben način pridobivajo znanje in tako skrbijo tudi za njihovo opolnomočenje. "V skupnosti želimo igrati središčno povezovalno vlogo, predvsem z vzpostavljanjem socialnih funkcij muzeja, temelj ostaja hranjenje premične kulturne dediščine in vse, kar je s tem povezano," dodaja direktorica Narodnega muzeja.

Narodni muzej ob mednarodnem dnevu z novo razstavo

Narodni muzej bo letošnji mednarodni dan po besedah njegove direktorice obeležil na najboljši možen način - z novo razstavo o restavriranju oziroma rekonstrukciji negovske čelade iz 4. stoletja pred našim štetjem, ki jo je muzej izvedel skupaj z raziskovalci različnih fakultet in drugih ustanov ter študenti. Razstava v Narodnem muzeju bo sovpadala z razstavo v Dolenjskem muzeju, kjer so na ogled tri negovske čelade, vsaka s svojo zanimivo zgodbo, in bo hkrati pričala o razvejanemu sodelovanju Narodnega muzeja z drugimi slovenskimi muzeji.

V Narodnem muzeju imajo z mednarodnim dnevom po besedah Kos Zabel zelo dobre izkušnje. V soboto tako pričakujejo med 750 in 800 obiskovalci, kar je vsaj desetkrat več kot na običajen dan.

Kulturna restitucija, beninski broni, partenonski friz...

Za številne muzeje, predvsem tiste v nekdanjih kolonialnih velesilah, je aktualno tudi vprašanje kulturne restitucije. V javnosti so najbolj odmevni beninski broni iz 16. stoletja, ki veljajo za enega največjih kiparskih dosežkov vseh časov, in partenontski friz. Na vprašanje, zakaj je vrnitev teh pogosto nasilno odtujenih umetnin tako zapleten postopek, Kos Zabel odgovarja, da ni enoznačnega odgovora, odpira pa se tudi ogromno etičnih vprašanj, zato je na mestu temeljit premislek in je "vseeno če traja leto ali dve dlje, kot bi sicer".

Pri vrnitvi beninskih bronov, ki so bili nasilno odtujeni v vojaškem spopadu in prepeljani v sedišče kolonialnega imperija, po besedah direktorice Narodnega muzeja ni dvoma in je vrnitev popolnoma logična, poštena in plemenita.

Postopki vrnitve dolgotrajni tudi zaradi tega, ker je vprašljiv že sam način pridobitve

Ni nujno, da so veliki muzeji predmete pridobili nelegalno, pogosto so v zbirke prihajali povsem legalno, glede na zakonodajo s tega področja, ki je veljala v času pridobitve. Obstaja pa možnost, da so viri (osebe, društva ipd.), ki so jih pridobili in posredovali muzejem, to storili nelegalno, je še opozorila Kos Zabel in dodala, da sta bila tako družbena kot ekonomska ureditev v preteklosti drugačna od današnje, kar velja tudi za kulturno dediščino.

Ta je postala pomembna s krepitvijo nacionalnih gibanj v 19. stoletju. "Pred tem je bil pa njen status drugačen, so bili pač to lepi in zanimivi predmeti, ki si jih imeli v lasti vladarji, plemiči, premožni meščani, vse to je bilo nekoč drugače," je še opozorila direktorica Narodnega muzeja.

Kot je dodala, se ob vrnitvi umetnin zastavlja vprašanje, kam bodo prišle in kaj se bo z njimi dogajalo, ko se vrnejo v deželo izvora. Vračanje je po njenih besedah odvisno tudi od tega, kakšno težo imajo ti predmeti v muzejskem fondu in nenazadnje tudi od politične volje vpletenih držav.

Slovenija in odtujene umetnine med obema svetovnima vojnama

Med obema svetovnima vojnama so bila z ozemlja današnje Slovenije odtujene številne umetnine. Najbolj odmeven primer so po besedah direktorice Narodnega muzeja umetnine iz obalnih cerkva, muzejev in samostanov, ki so jih leta 1940 odpeljali v Italijo, zanje pa ves čas potekajo postopki za vrnitev. Nekaj odtujenih slik beneških slikarjev (Tiepolo, Carpaccio) je italijanska stran že razstavila v Trstu. Kljub temu, da je slovenska stran naredila vse za njihovo vrnitev, se to še ni zgodilo. A je treba, kot pravi sogovornica, na to vztrajno opozarjati še naprej.

Po prvi svetovi vojni je prišlo tudi do sekvestracije premoženja tistih, ki niso želeli sprejeti jugoslovanskega državljanstva, nekateri primeri so dokumentirani v arhivu Narodnega muzeja Slovenije, saj je zaplenjeno gradivo pristalo v muzeju. Zaplembe umetnin so se dogajale tudi po drugi svetovni vojni. Kot je povedala Kos Zabel, je bila njena prva osebna izkušnja z denacionalizacijo zelo kontroverzna in povezana z zahtevo po vrnitvi domnevno ukradenih predmetov po drugi svetovni vojni, za katere se je kasneje izkazalo, da jih je muzej legalno odkupil leta 1907.

Poleg tega obstaja še nekaj v celoti neraziskanih primerov odvažanja umetnin iz zasebnih zbirk v času druge svetovne vojne, ki so pristale v nemških muzejih. Glede vračanja premoženja razpadle Jugoslavije pa deluje odbor za premično in nepremično premoženje, ki ga je ustanovila slovenska vlada in sodeluje s skupnim odborom za nasledstvo premičnega in nepremičnega premoženja.

Egipčanska mumija v Ljubljani ni predmet kulturne restitucije

Narodni muzej ima tudi svojo egiptološko zbirko, katere del je krsta z mumijo. To je muzej prvič razstavil leta 1846. Po besedah Kos Zabel mumija in vsi drugi predmeti iz egipčanske zbirke ne morejo biti predmet restitucije, saj so bili legalno pridobljeni. Kot je pojasnila, je Egipt v prvih desetletjih 19. stoletja že deloval kot urejena država in je bilo potrebno proti plačilu pridobiti dovoljenje za izkopavanja, ki ga je spremljajo tudi dovoljenje za odvažanje izkopanih predmetov.

"Takrat je bilo to povsem legalno in cvetela je zakonita trgovina s starinami," je povedala Kos Zabel in dodala, da so največji dostop do egipčanskih starin takrat imeli konzuli evropskih držav, predvsem Francija in Anglija.

Konzula je imela tudi habsburška monarhija, Slovenca Antona Lavrina, ki se je takoj ob prihodu v Egipt navdušil nad egipčanskimi starinami in imel v svoji vili v Aleksandriji tudi zelo lepo zbirko. In prav Lavrin je predhodniku Narodnega muzeju, Deželnemu muzeju v Ljubljani, poklonil egipčansko mumijo v poslikani leseni krsti.

Z mumijo je takrat prišel v Ljubljano tudi krokodil, ki je sedaj v Prirodoslovnem muzeju. Gre za "primer, kako lahko imaš od druge kulture popolnoma legalno pridobljen predmet," je ob koncu pogovora še povedala direktorica Narodnega muzeja.