Narodni in univerzitetni knjižnici odlikovanje red za izredne zasluge

Zgodovina osrednje slovenske knjižnice sega v leto 1774, ko je Marija Terezija z odlokom nekaj sto knjig, ki so jih rešili iz požara nekdanjega jezuitskega reda, namenila javni uporabi v knjižnici pri ljubljanskem liceju. Z ustanovitvijo ljubljanske univerze leta 1919 je prevzela vlogo nacionalne knjižnice.

Danes v njej zbirajo in hranijo nacionalno zbirko knjižničnega gradiva, ki je na voljo vsem, istočasno pa opravlja tudi naloge univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani. Obenem nudi strokovno podporo knjižnicam pri izvajanju javne službe in nacionalnemu bibliografskemu sistemu ter se vključuje v mednarodne knjižnične povezave.

V NUK so vključena vsa dela, ki so bila natisnjena v Sloveniji ali se nanašajo na Slovenijo. V svojih depojih tako hrani več kot tri milijone enot knjižničnega gradiva, ponaša pa se tudi s posebnimi zbirkami oziroma specializiranimi enotami, kot so rokopisna, glasbena in kartografska zbirka.

Njena stavba, zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, je bila leta 2021 vključena na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru vpisa izbranih Plečnikovih del v Ljubljani.

Zaradi naraščajoče zbirke je že vrsto let v načrtu zgradba NUK II v neposredni bližini. Ministrstvo za okolje in prostor je gradbeno dovoljenje za projekt, ocenjen na 100 milijonov evrov, izdalo konec leta 2022, a pred začetkom gradnje so na zemljišču potrebne še arheološke raziskave, za kar še iščejo izvajalca. Posledično s tem se je časovnica začetka izgradnje, ki naj bi se po prvotnih načrtih vlade že začela, znova zamaknila.