Razstava v Berlinu o Warholovem iskanju telesne lepote

Kot so zapisali v galeriji, je Warhol nedvomno eden najbolj znanih in obravnavanih umetnikov 20. stoletja. Medtem ko so njegove upodobitve potrošniških izdelkov in slavnih osebnosti postale splošno znane, pa obstaja tudi vrsta manj znanih del, ki jih kot rdeča nit povezuje umetnikovo nenehno iskanje in vizualizacija njegovega ideala lepote, predvsem moške.

Razstava v Novi narodni galeriji bo prva, ki se bo osredotočala na Warholovo iskanje njegovega ideala lepote. Pokazala bo, da je bila prav to rdeča nit v različnih fazah umetnikove kariere od 40. do 80. let minulega stoletja. Na ogled bo približno 300 del - slik, grafik, risb, fotografij, polaroidov, filmov in kolažev.

Kot še navajajo v galeriji, poglobljen pogled na Warholova dela pokaže, da je njegova umetniška praksa tesno povezana s telesom. V vseh medijih je provokativno raziskoval tako lepoto kot pomanjkljivosti telesa, njegovo krhkost in moč, na številnih avtoportretih pa je raziskoval svoje svoje negotovosti in trpljenje. Za časa njegovega življenja so mnoga od teh del veljala za neprimerna, nemoralna, deviantna ali celo pornografska. Tudi v svetu umetnosti so bila potisnjena v ozadje, zato so širši javnosti neznana.

Naslov razstave je poklon knjigi Alana Downsa The Velvet Rage (2005), ki opisuje, kako je odraščati in živeti kot gej v pretežno heteroseksualnem svetu, še piše na spletni strani galerije.

Warhol se je rodil leta 1928 v Pittsburghu češkoslovaškim priseljencem. Študiral je grafično oblikovanje na tamkajšnji univerzi ter se prek del Josepha Albersa in Maholyja Nagyja seznanil s kreativnimi dejavnostmi šole oblikovanja Bauhaus.

Po selitvi v New York leta 1949 je deloval kot oblikovalec. V začetku 60. let je svoj umetniški izraz začel razvijati pod vplivom francoskega umetnika Marcela Duchampa in dadaistov. Za svoja dela je začel uporabljati tehniko sitotiska, ki je bila dotlej v rabi le za komercialno produkcijo. V tej tehniki je naredil množico identičnih podob na platnu, ki so se med seboj razlikovale samo po barvah in so kmalu postale svetovno znane. V tem slogu je ovekovečil številne znane osebnosti.

V kontekstu umetnosti je promoviral izdelke, ki so zaradi konvencionalnega oglaševanja postali splošno prepoznavni, denimo konzerve juhe Campbell's. Te množično oglaševane dobrine in podobe je nato povzdignil v izdelke, namenjene najvišjemu družbenemu sloju.

Sredi 60. let je splošno igrive, banalne motive zamenjal z resnejšimi vsebinami, denimo portretom Jackie Kennedy po atentatu na ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja ali serijami avtomobilskih in drugih nesreč.

Posnel je tudi eksperimentalne filme, kot so Dekleta iz Chelsea, Osamljeni kavboj, Hranjenje in Poljubljanje. Znan je tudi njegov več kot peturni film Spanje iz leta 1963.

V svojem ateljeju Factory je rad okoli sebe zbiral ljudi, ki so ga navdihovali. Leta 1965 je postal menedžer newyorške zasedbe Velvet Underground. Umrl je v New Yorku leta 1987, star 58 let.

Razstava v Novi narodni galeriji v Berlinu bo na ogled do 6. oktobra.