Na Slovenski matici simpozij s številnimi poznavalci dela Naceta Šumija

Kot je za STA povedala urednica pri Slovenski matici Ignacija Fridl Jarc, simpozij posvečajo umetnostnemu zgodovinarju in profesorju Nacetu Šumiju, ki je pri Slovenski matici izdal tri pomembna dela. To so Ljubljanska baročna arhitektura (1961), Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem (1966) ter Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem (1969).

Po uredničinih besedah je bil Šumi pionir na številnih področjih, med drugim na polju sodobnega slovenskega konservatorstva, bil pa je "tudi pionir razumevanja, da umetnostna zgodovina ne more biti zamejena samo na svoja panožna pravila in kriterije, ampak se mora povezovati z vsemi drugimi humanističnimi vedami". Zato po njenih besedah ni presenetljivo, da si je zelo prizadeval za ustanovitev Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete. Bil je znan tudi po tem, da je opozarjal na pomen preteklosti, ki jo je treba s pretanjenim občutkom upoštevati pri sodobnih projektih, je še dodala.

V uvodnem nagovoru je poudarila, da je Šumi njeni generaciji na Filozofski fakulteti "poosebljal umetnostno zgodovino", znan je bil po povezovanju raziskovalnega dela s praktičnimi rešitvami in poudarjanju ljubezni do slovenske kulturne dediščine. Kot je spomnila, je med drugim sodeloval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom.

Zbrane na simpoziju je poleg Fridl Jarc nagovoril tudi predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič. Poudaril je, da bi Šumija lahko skupaj z umetnostnima zgodovinarjema Emilijanom Cevcem in Vojeslavom Moletom uvrstili med hišne avtorje Slovenske matice, ob čemer je poleg omenjenih monografij omenil tudi njegov prispevek, objavljen v zborniku Cankar in slovenska likovna umetnost: prispevek k likovni kritiki iz leta 1977.

Na simpozij je akademik Milček Komelj, ki je na Filozofski fakulteti nasledil profesorja Šumija, povabil 20 strokovnjakov oz. poznavalcev Šumijevega življenja ter dela in na njegovo začudenje so se mu vsi odzvali. Simpozij je s prvim referatom z naslovom Med sistematično natančnostjo znanstvenika in ožarjeno imaginacijo umetnika Nacetu z občudovanjem in zahvalo uvedel akademik Marko Mušič, ki mu je sledil prispevek Petra Krečiča o umetnostnoteoretski misli v Šumijevem opusu.

Med povabljenim govorci pa so še Jelka Pirkovič, Miklavž Komelj, Josip Korošec, Metoda Kemperl, Aleksander Bassin, Gojko Zupan, Marjeta Ciglenečki, Helena Seražin, Igor Sapač, Irene Mislej, Andrej Doblehar, Vesna Velkovrh Bukilica, Marja Lorenčak, Barbara Jaki, Dušan Nećak, Robert Simonišek, Franci Lazarini in Marko Arnež. Simpozij bo v torek popoldne sklenil Milček Komelj s prispevkom, ki ga je naslovil Človeška in umetnostnozgodovinska osebnost Naceta Šumija.

Kot je napovedal Gabrič, bodo vsa dela objavljena tudi v posebni monografski publikaciji.

Nace Šumi se je rodil v ugledni meščanski družini. Po šolanju v Kranju je bil kot dijak interniran v taborišče Dachau, kjer je preživel tri leta. Po maturi leta 1945 se je vpisal na študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1950 in deset let pozneje še doktoriral z disertacijo o ljubljanski baročni arhitekturi, ki ji je tudi sicer namenil velik del raziskovalnega dela. Študiral je tudi v Tübingenu. Po vrnitvi je leta 1969 postal izredni, leta 1974 pa redni profesor. Kot dekan je vodil Filozofsko fakulteto med letoma 1983 in 1986. Poučeval je vse do svoje upokojitve leta 1994.