Gušti za STA: Neka močna sila mi je govorila, da želim imeti stik z glasbo

Vaši začetki so bili v tamburaškem orkestru.

Če sem hotel priti v stik s strunami, je bil šolski tamburaški orkester edina možnost. Starši takrat niso ravno kupovali tega, kar si je otrok zaželel, recimo kitare, čeprav takrat v 80. letih tamburice niso bile nek blazno frajerski instrument. Ampak želja po glasbi je bila večja, tako da sem se vpisal in v orkestru igral cel razpon tamburaških glasbil, od bisernice do berde. Bilo je zelo začetniško, bolj po eni struni smo igrali partizanske koračnice, s katerimi smo potem nastopali na šolskih proslavah. Takrat nas ni nihče učil, bil je nek starejši gospod, ki je imel instrumente in nam jih je uglasil, potem pa po poljih kazal, kako se nanje igra.

Vse, ki smo bili dobri v tamburaškem orkestru, so potem povabili v Orkester Mandolina čez cesto, kjer sem pristal v ritem sekciji. Tam so me naučili prvih akordov na kitari. Pet let sem igral kot kitarist in se naučil preigravati vse hipijevske komade Boba Dylana. Potem sem deset let igral še kontrabas v istemu orkestru. Ko sem že bil pri Big Foot Mama, sem vzporedno še vedno igral pri Mandolini, ko pa so se z bendom začeli konkretni špili, je zmanjkalo časa. Vseeno pa sem dobil priznanje za večletno delovanje v ljubiteljski glasbi.

Ampak če greva še nekoliko dlje - kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili za glasbo?

Težko bi rekel, vem samo, da je bil oče velik glasbeni zanesenjak. Imel je veliko plošč in je ves čas poslušal glasbo. Ni bil glasbenik, nikoli ni igral kakšnega instrumenta. Neka sila mi je govorila, da hočem imeti stik s tem. Takrat nisi mogel biti glasbenik kar tako in glasbo sem dojemal zgolj kot hobi. A želja je bila dovolj močna, izpustil sem celo en trening nogometa in šel raje v tamburaški orkester. Spomnim se, da sem tudi vsak petek čakal na lestvico Stop Pops 20 na radiu.

Kako je nastala Big Foot Mama?

Prijatelj iz Mandoline je imel sošolca bobnarja, to je bil današnji bobnar skupine Jože Habula. Hodili so na šentviško gimnazijo in so ustanavljali bend ter me vprašali, če bi prišel igrat kitaro. Za zaključek štiriletne šole je pripravljal žurko in sem se pridružil, da smo na igrišču odigrali 15 komadov priredb. To je bil prvi špil skupine Big Foot Mama, seveda smo imeli nekaj vaj, nihče pa ni vedel, ali se bo nadaljevalo, ker sem naslednji dan moral v vojsko. Po vrnitvi sem na sprehodu po naselju slišal, da nekdo igra v vrtcu. Bili so isti fantje in so me povabili, da bi zaigrali skupaj. Od takrat naprej je zgodba o Big Foot Mami šla tako, kot jo poznamo.

Najprej smo nastopali kot predskupina Sokolom Petra Lovšina. Bilo nam je dovolj, saj nam je šlo samo za žur, da igramo priredbe in da gremo iz Ljubljane. Igrali smo pretežno na Primorskem in po Vipavski dolini. Bili smo feni Lovšina, ki je bil takrat alfa in omega. Naenkrat pa sem se vprašal, kaj bi morali narediti, da bi bili zvezde večera, da bi vsi prepevali naše komade. Aha, morali bi delati svoje. Tako sem napisal prvi komad, ki je izšel na kompilaciji mladih slovenskih bendov in nikjer drugje. Ko sem ga pokazal prijateljem, so rekli, da je dober, ampak da je takšen, kot da bi ga napisal Lovšin. Imeli so prav: toliko sem se navlekel njegovega zvoka, ritmike, besed, načina interpretacije in pisanja, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem našel nekaj svojega. Ampak ljudem je bilo všeč in to mi je dalo samozavest, da sem se začel razvijati kot avtor.

To je bilo razmeroma pozno, pri 20 ali 21 letih, če pomislim, da je Jimi Hendrix pri 27 letih že umrl. Ampak čas se je v glasbi takrat vrtel počasneje. Leta 1995 smo potem izdali prvo ploščo Nova pravila. Nismo si predstavljali, da bomo postali znani. Šele pri drugi ali tretji plošči pa smo začeli razmišljati bolj širokopotezno, o turnejah in podobnem.

Ste skupino zapustili zaradi ustvarjalnih razhajanj?

Predvsem zaradi tega. Kot avtor sem se nekako izpel v tem garažnem zvoku, nisem bil več kreativen, nisem več mogel pisati nimfomank in tulipanov, pa ne mislim, da so komadi slabi, le želel sem si nekaj drugačnega. Takrat so me navdihovali bendi, kot sta Oasis in HIM, vleklo me je tudi v sodoben pop, kot sem ga videl na MTV. Na tej točki sva se s pevcem Gregorjem Skočirjem razšla.

Kako ste se našli s Polono Kasal?

Po odhodu sem se spoprijateljil s producentom Žaretom Pakom, ki nam je snemal plošče. Predlagal mi je, naj napišem komade in si izberem pevce. Napisal sem deset skladb, a je ena ostala brez pevke. Ravno takrat so pri njemu snemali Plan B in mi je predlagal Polono Kasal, ki je pela back vokale. Imela je lep, žameten glas, tako da je bila pesem Mine leto nekaj novega, osvežujočega na slovenski glasbeni sceni. Enako so ocenili pri slovenskem operaterju, kjer so naju povabili, naj ustvariva komad na njihov moto Vedno zame. Ta je postal še večja uspešnica, Polona Kasal pa je zasenčila vse pevce, ki so bili na moji prvi samostojni plošči Dolce Vita.

Jubilejni koncert 19. septembra v Križankah bo verjetno sprehod skozi kariero. Koga ste povabili na vaš glasbeni planet?

Koncert Moje sanje, moj planet sem poimenoval po eni svojih pesmi in bo presek mojih komadov, ki so zaznamovali tako mene kot sceno in generacije, ki so jih poslušale. Povabil sem vse pevce, ki so jih odpeli v originalu, od Skočirja do Polone Kasal, ki bo priletela iz Londona. Povabil sem tudi Leyre, s katero sva nastopila na slovenskem izboru za Evrovizijo, Tomija Megliča iz Siddharte in skupino Joker Out, v kateri igra moj sin Kris. Vsi so na nek način del mojega življenja.