Intervju 30.5.2024 8:27

Režiser Slijepčević za STA: Cannski zmagovalec kot razmislek o manjšinah

pogovarjala se je dopisnica STA iz Zagreba Tina Bernik

Zagreb, 30. maja - Hrvaški scenarist in režiser z zlato palmo nagrajenega kratkega filma Mož, ki ni mogel molčati Nebojša Slijepčević je v junaški zgodbi posameznika prepoznal alegorijo današnjega časa in nasilja do manjšin, kar ga je navdihnilo, da posname film, je povedal v pogovoru za STA. Posebej je izpostavil tudi prispevek slovenskega direktorja fotografije.

Hrvaška, Zagreb. Režiser Nebojša Slijepčević. Foto: Sanja Bistričić Srića

Hrvaška, Zagreb.
Režiser Nebojša Slijepčević.
Foto: Sanja Bistričić Srića

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb. Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati. Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Hrvaška, Zagreb.
Prizor iz flma Mož, ki ni mogel molčati.
Foto: arhiv ustvarjalcev flima

Glavni junak filma Mož, ki ni mogel molčati temelji na resnični osebi Tomislavu Buzovu, ki je bil doma iz hrvaškega Kaštela in je bil upokojeni oficir JLA. Živel je v Beogradu, od koder se je z vlakom odpravil na obisk k sinu, ki je bil v vojski. Vlak so napadle srbske paravojaške sile, ki so na njem iskale muslimane, le eden od potnikov, Buzov, pa se jim je upal postaviti po robu, za kar je plačal s svojim življenjem.

Film se začne z vlakom, ki se ustavlja, in konča z vlakom, ki odhaja, s čimer je Slijepčević želel pokazati, kako se človeku v zelo kratkem času lahko popolnoma preobrne življenje. Za kratkometražni film namesto dolgometražnega pa se je odločil, ker kratka forma po njegovem mnenju idealno ustreza zgodbi, saj je sam dogodek trajal približno toliko kot film.

Slijepčević je za zgodbo Buzova sicer izvedel od producenta filma Danijela Peka. Poudaril je, da film, čeprav se dogaja v letu 1993, govori o sedanjosti. "To je film z univerzalno zgodbo in se ne ukvarja ozko z vojno, aktualnost teme pa je prepoznala tudi žirija v Cannesu," je povedal za STA.

Glavno sporočilo filma je po njegovih besedah to, da v spominu ohranimo junaško dejanje Buzova in razmislimo, kakšen je današnji odnos do manjšin.

Prav o pravicah manjšin na metaforičen način namreč govori tudi film. "V zadnjih letih smo ne samo na Hrvaškem, ampak v vsej Evropi pa tudi drugod po svetu priča porastu desnih struj, ki širijo nestrpnost do vseh, ki so različni, ne samo narodnih, ampak tudi spolnih manjšin, sistemsko pa se poskuša zmanjšati tudi različne pravice žensk, kot je denimo pravica do splava," je pojasnil režiser, ki je leta 2018 posnel tudi pretresljiv dokumentarni film Srbenka o leta 1991 ubiti deklici srbske narodnosti na Hrvaškem.

Filmski ustvarjalec, ki prihaja iz Zagreba, je za STA poudaril, da je bil Buzov kot Hrvat, ki je živel v Beogradu, v svojem bistvu Jugoslovan in se ne ujema z niti enim od nacionalističnih narativov, ki so dominantni v vseh postjugoslovanskih državah.

Ko se je odločil, da bo o zgodbi Buzova napisal scenarij, je najprej stopil v stik z njegovim sinom. Ko je dobil njegovo privolitev, pa je s pomočjo sklada za humanitarno pravo iz Beograda prišel do dosjeja z več kot 1000 stranmi transkriptov s sojenj storilcem zločinov. Scenarij je nato napisal na osnovi tega gradiva, pri čemer poudarja, da je film fikcija, ki temelji na resničnem dogodku. "Nekateri dialogi so prepisani iz transkripta, nekatere like so navdihnili resnični ljudje, a moram reči, da je vse fikcija, razen Toma Buzova in tega dogodka," je dodal.

Po njegovem mnenju sicer obstajata dva načina ukvarjanja z zgodovino - negativen in pozitiven. "Negativen način je tisti, ki zgodovinske teme obravnava iz revizionističnih razlogov ali da bi se poglobili današnji konflikti, napetosti, čemur smo često priča na območju nekdanje Jugoslavije. Obstaja pa tudi pozitiven način, ki ga v teh krajih na žalost še vedno redkeje vidimo, ko filmi služijo celjenju starih rad in gradnji boljše skupne prihodnosti," je pojasnil.

Film je nastal v koprodukciji Hrvaške, Francije, Bolgarije in Slovenije, iz katere je sodelovala produkcijska hiša Studio Virc.

V filmu igrajo hrvaški zvezdnik Goran Bogdan, Alexis Manenti, Dragan Mićanović, Silvio Mumelaš, Lara Nekić, Priska Ugrina, Dušan Gojić, Mijo Pavelko, Martin Kuhar, Jakov Zovko in Robert Ugrina. Eno od vlog ima tudi Nebojša Pop Tašić, ki od leta 1992 živi in deluje v Sloveniji.

Direktor fotografije je Gregor Božič, za katerega Slijepčević pravi, da je fantastičen režiser in sijajen avtor, "ki je pravo slovensko nacionalno blago", kot direktor fotografije pa je izjemno prispeval k filmu.

Po hrvaški premieri bo film začel festivalsko pot, prišel pa je tudi v ožji izbor za evropsko filmsko nagrado. Kot pravi njegov avtor, je v regiji za film veliko zanimanja, o tem, kaj mu je prinesla nagrada iz Cannesa, pa pravi, da gre za "malo evforijo, ki se bo čez nekaj dni umirila". "Dolgotrajne spremembe se po mojem mnenju ne zgodijo čez noč. Ali mi bo z naslednjimi projekti lažje uspelo pridobiti financiranje in ali mi bodo vrata kaj bolj odprta, kot bi bila, če ne bi dobil nagrade, to bomo še videli" je dodal.