Od blizu 16.6.2024 11:24

Grossmannov festival: čari nenormalne normalnosti

piše Alenka Vesenjak

Ljutomer, 16. junija - V Ljutomeru se je po petih dneh končal Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki v Prlekijo že 20 let privablja ljubitelje žanra in vse, ki bi se radi spočili od norm, uglajenosti, politične korektnosti in vsesplošnega reda, ob tem pa po drugi poti razmišljali, v kakšni družbi živijo.

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Tradicionalna Grossmannova povorka zombijev pod vodstvom skupine Surf Truckerz ob zaključku Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Pogovor s častnim gostom festivala, srbskim filmskim režiserjem Slobodanom Šijanom.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Stojnice na Glavnem trgu.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Srbski filmski režiser Slobodan Šijan je dobil svojo ploščo na prleškem pločniku slavnih.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Zaključek Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Stojnice na Glavnem trgu.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Tradicionalna Grossmannova povorka zombijev pod vodstvom skupine Surf Truckerz ob zaključku Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Tradicionalna Grossmannova povorka zombijev pod vodstvom skupine Surf Truckerz ob zaključku Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Mala delavnica maske in posebnih učinkov.
Foto: STA

Ljutomer, Kino na prostem Glavni trg.
Tradicionalna Grossmannova povorka zombijev pod vodstvom skupine Surf Truckerz ob zaključku Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
Foto: STA



Od zore...

Ekipa Grossmannovega festivala že 20 let ostaja skoraj nespremenjena, mlajši fantje so v tem času postali starejši, a še vedno fantje, vsaj kar zadeva strast do žanra. Ta naj bi bil praviloma domena najstnikov in najstnic, kasneje pa da se filmski okus utiri, pomeščani in kar naenkrat pristane v polju dolgočasne konvencije.

To vsekakor ne velja ne za organizatorje, ki izbirajo filme, ne za obiskovalce Grossmanna: vidimo očeta in sina, oba metalca, ki z ramo ob rami v tišini obiskujeta projekcije ali si ogledujeta izdelke na subkulturni tržnici, vidimo par v srednjih letih, gospod je ponosen, ko vsi hvalijo odlične bele leče, ki si jih je v zenice umestila gospa, ta pa se nasmiha, ko soprog prejema komplimente za nov tattoo. Vidimo prijateljici, najstnici, ki ob zvijanju tobaka razpravljata o filmih, ki jih zlepa ne boste videli na Netflixu.

Občinstvo spremlja projekcije, ki so, roko na srce, v začetnih dneh festivala bolj klavrno obiskane, v petek in soboto, ko pride največ ljudi, se razmere opazno izboljšajo. Glavni trg v Ljutomeru vse bolj živi, glasba je vse glasnejša, dogodkov je vse več, le točenje vina ostaja od torka do sobote na približno enaki ravni - visoki. A Grossmann ni, kar se pogosto zmotno misli, nebrzdano popivanje do popolne pozabe, nasprotno. Vino je tu tudi zato, ker je res dobro in ker so, predvsem tuji gostje, vedno znova nad njim navdušeni.

O tem pričajo številne anekdote, nemara najbolj znana je ta, kako se je ikonični Christopher Lee, prejemnik častnega hudega mačka leta 2011, po sprva zadržanem odnosu do buteljke scela sprostil in dolge ure razpravljal z gostitelji. Potem ga dva dni ni bilo na spregled, obležal je, a kasneje, kot je znal le on, kot Drakula vstal od mrtvih.

... do mraka

Vsi, ki spremljajo Grossmanna, se zelo veselijo sobote, ko nastopi čas za povorko zombijev. Od popoldneva profesionalne maskerke obiskovalce urejajo za pohod skozi mesto. Zanimivo je videti, kako nekateri starši, ki ob siceršnjih dnevih verjetno bdijo nad tem, ali njihov otrok skrivoma gleda sporne vsebine na spletu, na veliki sobotni dan ponosno spremljajo, kako maskerke glavo potomca ali potomke spreminjajo v črvivo gmoto. Na koncu na maskerski stol sedejo še sami in postanejo srečna družina zombijev.

Na trgu kraljuje čudovita, trikrat prekopana ženska kreatura z zvijajočo se ogromno kačo okoli vratu, ki prestrašeno radijsko novinarko vabi v svojo bližino z besedami - "saj je samo kačicaaaaa". Tu sta zombijevski nevesti, ki preganjata ljudi in donita "muzikaaaa, špriceeer".

Nekateri si masko naredijo že dan prej, tudi švicarska gostja kampa in apartmajev gospe in gospoda Silve in Vlada, ki v bližnjih Cezanjevcih vsako leto gostita del obiskovalcev. Ko Švicarka s plesnivo lobanjo pride na zajtrk, sta gostitelja malce presenečena, a hkrati navdušena, z zombiji in vampirji je vedno zabavno, predvsem pa na koncu vsi preživijo.

V žanru veritas

Dinamiko festivala vsako leto deloma diktira tudi izbor filmov in osrednji gost, prejemnik častnega mačka. Letošnji, Slobodan Šijan, je bil od dogajanja bolj umaknjen, lanski, legendarni režiser John McTiernan je poskrbel, da ga je bilo povsod dovolj in obiskovalci so bili eno z njim.

Občinstvo se bo težko vedno strinjalo, kaj je žanr vseh žanrov - je to slasher, je to body horror ali je pravzaprav prava izbira ta, ki stavi na moč naše domišljije. Eden od režiserjev letos prikazanega filma Jedec duš Julien Maury je menil, da je prav domišljija ljudi močnejša in strašljivejša od česarkoli, kar bi lahko prikazal na filmu.

Večina občinstva se je z njim strinjala, saj je njegov film izbrala za svojega zmagovalca, malo manj so bili navdušeni tisti, ki jih je ustvarjalni dvojec, poleg Mauryja je to še Alexandre Bustillo, prepričal z minulim delom, vizualizacijo najbolj skrajnega nasilja.

A vsak žanr in podžanr ima svoje metode. Vsi tisti z ambicijo, da njihov film preseže zgolj raven šoka, pa želijo povedati svojo resnico, svojo kritiko družbe. Ni le v vinu veritas.