Vovk: Umetniki imajo bolj jasen uvid v kakšnem svetu živimo

Nedavno se je v Moderni galeriji odprl trienale sodobne umetnosti, ki ponuja pogled na trenutne razmere slovenske sodobne umetnosti skozi subjektivni pogled kustosa. V kakšni kondiciji je po vaši oceni slovenska sodobna umetnost, kako je prepoznavna in uveljavljena v tujini?

Mislim, da je v dobri kondiciji, da umetniki na polju vizualne umetnosti pogumno artikulirajo pozicije v odgovor sodobnim družbenim, kulturnim, političnim in stvarnim izzivom. V kakšni kondiciji je v smislu trga ali podpore države pa je drugo vprašanje, ki je tudi zelo kompleksno, vendar kar se zadnjega tiče, se stvari tudi vidno sistemsko urejajo. Na 10. trienalu sodobne umetnost, ki ga je kuriral Tevž Logar so prisotni mnogi umetniki in umetnice, ki so v mednarodnem okolju že uveljavljeni in prepoznani ali pa v celoti delujejo v tujini, naj omenim le Marjetico Potrč, Jasmino Cibic, Majo Smrekar, Tobiasa Putriha, Tjašo Rener, Taota V. Sambolca, Andreo Knezović... Tu vsekakor nastajajo umetniške produkcije, ki so zanimive tudi v mednarodnem okolju. Mnogi imajo razstave, prejemajo nagrade in priznanja v tujini, kar je dokaz, da se umetniki, ki prihajajo iz našega okolja, uveljavljajo popolnoma suvereno v mednarodnem prostoru. Vendar so karierne priložnosti za vse umetnike vselej zahtevne, obstoječo obsežno državno podporo umetniški ustvarjalnosti bi morda kazalo še bolj strateško usmerjati za večji doseg v mednarodnem prostoru, k tej vidnosti pa bi gotovo pomembno pripomogel tudi delujoči umetnostni trg.

Je njihova uveljavitev v tujini posledica predvsem njihovih lastnih prizadevanj, tudi za njih morda velja, da najprej prepozna njihovo vrednost tujina, doma pa niso tako cenjeni?

Tudi doma so zelo cenjeni in prepoznani. Ne gre za to, da ne vemo, kaj ljudje počnejo in tega ne znamo ovrednotiti, gre bolj za to, da je preboj v mednarodni prostor ali celo na trg pogosto zelo odvisen od povsem individualnih prizadevanj in uspešnih mreženj. Kot kulturna sredina smo daleč od umetniških (in geopolitičnih) centrov moči, kar zagotovo še dodatno otežuje dostop do mednarodno pomembnih umetnostnih sredin. Ena od zakonitosti sveta umetnosti je, da se mora sestaviti veliko dejavnikov celotnega sistema, ki privedejo do uveljavitve posameznika v mednarodnem okolju.

Kako pa je s podporo sodobni umetnosti z državne strani, s strani tistih ustanov, ki naj bi to podpirale?

Moderna galerija, ki jo financira ustanovitelj, ministrstvo za kulturo, je po svojem statutu in poslanstvu dolžna raziskovati, zbirati, razstavljati, interpretirati in v javnosti promovirati aktualno produkcijo sodobne umetnosti pri nas in v mednarodnem prostoru. In to tudi počnemo. Drugi vidik je, kako so umetniki neposredno podprti s strani države, kar zadeva ureditve njihovih statusov, njihove socialne varnosti, dostopnosti do proračunskih sredstev za programe in projekte, možnosti rezidenc in delovnih štipendij itd.

Ima Moderna galerija kot ustanova zadovoljive finančne vire in število sodelavcev?

Ne, lahko bi imela obojega več. Gotovo bi z večjo kadrovsko zasedbo strokovnih sodelavcev in z obsežnejšim financiranjem lahko naredili več. Odkar že trinajsto leto delujemo na dveh lokacijah, v Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, s praktično skorajda enakim številom zaposlenih kot prej, je treba marsikdaj napeti vse sile za uspešno izvedbo programa. Naše delo bi bilo še bolj obsežno in še bolj poglobljeno, če bi imeli več strokovnih sodelavcev in več sredstev za program.

Kako je z odkupi posameznih del, kakšen je vaš letni sklad za to? Prevladujejo pri tem donacije ali odkupi?

Prevladujejo odkupi, dobivamo pa tudi donacije. Posebej dragocene so bile donacije pomembnih umetnikov, na primer Marine Abramović ali Dana Perjovschija, za zbirko 2000+, ki je naša mednarodno zelo cenjena pionirska zbirka povojne vzhodnoevropske avantgardne umetnosti. O številkah pa - lani smo imeli na voljo 120.000 evrov, letos 13.000. Upam, da to še ni dokončna številka, da se bodo sredstva s kakšnimi izrednimi odkupi do konca leta morda še povečala. V primerjavi s kakšnim mednarodnim muzejem je to skromna vsota za odkupe. Vsakič moramo zelo temeljito premisliti, zelo argumentirano odbrati, a še zdaleč ne uspemo odkupiti vsega, kar bi radi, kar bi bilo smiselno in kar bi živečim umetnikom tudi dejansko vsaj kaj eksistencialno olajšalo ali karierno doprineslo. Naša želja, da bi imeli nekoč primerno bogat fond za odkupe, tako ostaja.

So kakšna dela, ki bi jih na vsak način želeli imeti, pa jih nimate zaradi pomanjkanja financ?

Vedno so taka dela. Imeli smo že izredne odkupe za posamezne slike zelo pomembnih umetnikov, na primer Gabrijela Stupice. Včasih se zgodi, da se kakšno pomembno delo, ki je bilo prej v zasebni lasti, nenadoma pojavi na trgu in so ga lastniki pripravljeni prodati. Takrat se velja zelo potruditi, da takšno delo pride v javno last, v muzejsko zbirko, in da ne v rokah zasebnih lastnikov izgine iz obzorja javnosti. V izrednih primerih se kdaj to posreči, pri rednih odkupih pa seveda ostaja veliko del, ki bi jih radi imeli v zbirkah, a za vse odkupe enostavno nimamo dovolj sredstev.

Bi bila, poleg višjih sredstev, na mestu kakšna sistemska rešitev?

Verjetno bi bilo mogoče še izboljšati dosedanjo sistemsko podporo, ki bi zagotavljala stabilnejšo karierno dinamiko mladih umetnikov. Mislim pa, da bi bilo zelo smiselno spodbujati predvsem tudi zasebne zbiratelje in jim pomagati denimo s konkretnimi davčnimi olajšavami. Odkupi javnih muzejev sami ne morejo nadomestiti manjka umetniškega trga, v tej ekonomiji umetniškega trga so zelo pomembni tudi drugi udeleženci.

Letošnji trienale sovpada tudi z beneškim umetnostnim bienalom, kjer se predstavlja tudi na trienalu zastopana Nika Špan. Kakšni so doslej odzivi na letošnjo prisotnost Slovenije na bienalu, kjer smo letos brez paviljona?

Odzivi so zaenkrat zelo dobri. Ne drži, da smo brez paviljona, ampak imamo paviljon v javnem prostoru, kar je situacija, ki celotno problematiko paviljona (našega in vseh paviljonov na sploh) obrača nam v prid. Z veliko truda in nekaj sreče smo se umestili na zelo posrečenem prostoru, ki je prav za takšen projekt idealen. Gotovo pa ni ponovljiv v prihodnosti. Šlo je za idejo, ki jo je umetnica Nika Špan razvijala s kustosom Vladimirjem Vidmarjem na podlagi te izjemne lokacije, razmisleka o vstopu objekta v svet umetnosti, pa tudi v kontekstu dejstva, da se kot država s svojimi paviljoni vsako leto nomadsko selimo. Projekt sta pripeljala do rezultata, s katerim smo lahko zelo zadovoljni.

Kaj bo čez dve leti, se bo Slovenija vrnila v običajen paviljon v Arzenalih?

To ni toliko odvisno od Moderne galerije, bolj od ministrstva za kulturo, ki si že nekaj časa zelo prizadeva, da bi imeli stalno lokacijo za predstavitev na bienalu, ne samo umetnostnem, tudi arhitekturnem. To bi prineslo določene prednosti, tako organizacijske kot produkcijske, najbrž tudi finančne.

Kje vse so razlogi, da imamo letos paviljon v javnem prostoru?

Kot komisarka sem bila imenovana šele lani poleti, ko je bilo prepozno za najem prostora v Arzenalih, vse je bilo že oddano. Lahko bi najeli kakšen manjši razstavni galerijski, zasebni prostor, ki jih je v Benetkah na pretek, ampak v tem nismo videli ne ekonomskega ne vsebinskega smisla.

Umetnost potrebuje tudi odmev v občinstva, svojo vlogo pri tem ima tudi kritika umetniških del. Kaj menite, kako je s poglobljeno kritiko pri nas?

Če s tem mislite na redno kritiško odzivanje na tekoče razstavno dogajanje pri nas, ki je nekoč imelo svoj stalni prostor v medijih, potem takšne kritike pri nas ni več. To verjetno sodi v širši kontekst preživetvenih strategij klasičnih medijev na trgu, kjer so kulturne strani prve na udaru.
Na srečo pri nas deluje nekaj neodvisnih revij in portalov, ki se ukvarjajo tudi s sodobno umetnostjo in opravljajo pomembno delo, čeprav se tudi borijo s prekarnim obstojem in podfinanciranjem. Recimo Maska, Šum, Outsider, Disenz, občasno Borec in seveda Radio Študent. To so mediji, kjer se še vedno goji kritična misel o kulturi in umetnosti in so zato izredno dragoceni.

Sodobna tehnologija z umetno inteligenco je vpeta v naše vsakdanje življenje. Kje vidite koristi in pasti umetne inteligence v umetnosti?

V zvezi z umetnostno inteligenco me skrbi le možnost, da bomo kot človeška skupnost prepustili algoritmom odločitve, v kakšnem svetu želimo živeti kot skupnost. Solidarnosti ali empatije umetna inteligenca še ne more izkazati, in to je tisto, kar nas za razliko od strojev dela za človeško skupnost. Ne mislim, da nas umetna inteligenca kaj posebej ogroža, kvečjemu nas s pomočjo nekritične fascinacije nad tehnologijo, ki je hkrati pomnožena še s skrajnim narcističnim individualizmom, ogroža kapital, ki to igro vodi. Kapital omejuje svobodo, čas posameznika, tudi njegovo razmišljanje in sodbe. Kapital ljudem skopo odmerja pogoje za dostojno življenje. Dostopna "pametna tehnologija" je pri tem najpogosteje le njegovo orodje, saj jo redko kdo zna, zmore ali želi uporabljati subverzivno.

Prav umetniki, poleg znanstvenikov ali raziskovalcev, so ljudje, ki lahko ta razmerja jasneje uvidijo, jih običajno senzibilno prepoznajo, imajo sposobnost za bolj jasen uvid, v kakšnem svetu živimo in kaj nas poganja ali določa onkraj tistega, kar je očitno. In če si pri tem pomagajo z umetno inteligenco, toliko bolje. Uporabljati jo je mogoče tudi na ozaveščen, kritičen ali parodičen način in v tem primeru lahko deluje tudi kot orodje za emancipacijo posameznikov, skupnosti ali družbe.

Koliko pa umetna inteligenca v bistvu ogroža umetnost, da bo ta postala vedno bolj enaka?

Mislim, da so vzgibi za umetniško delo tako kompleksno usidrani v posameznika, da lahko umetna inteligenca posnema zgolj videz umetniškega dela. Bolj nas ogroža človekova brezbrižnost, površinskost ali nezainteresiranost za kritično razumevanja sveta. Umetniki imajo pogosto, podobno kot raziskovalci, znanstveniki in misleci sodobnega sveta, sposobnost avtentičnega interesa, svojevrstnih neobičajnih metodologij dela, razmisleka in izraza, ki vodijo do polnejših uvidov v stanje stvari, bodisi povsem intimnih ali širše družbenih. Gojim prepričanje, ali pa je to zgolj upanje, da umetna inteligenca tega ne more ogroziti.

Na čelu Moderne galerije maja letos ste dobili polni mandat, pred tem ste bili leto dni vršilka dolžnosti. V kakšnem stanju, razmerah ste prevzeli Moderno galerijo?

Okoliščine v Moderni galeriji lani poleti, ko sem prevzela funkcijo vršilke dolžnosti, so bile zares nekoliko neobičajne in težke zaradi predhodnega obdobja neprimernega vodenja institucije. A hkrati je vendarle pomembneje, da je Moderna galerija institucija z izredno bogatim in pomembnim razstavnim historiatom, da izkazuje večdesetletni prispevek k razvoju muzejske stroke in da se to delo uspešno nadaljuje. Zaposleni v Moderni galeriji sledimo visoki strokovni ravni, ki jo goji Moderna galerija kot osrednja nacionalna muzejska ustanova za moderno in sodobno umetnost že od njenih začetkov pred skoraj 80 leti. V času Zdenke Badovinac se je Moderna galerija konkretno in trdno vpisala na obzorje pomembnih mednarodnih progresivnih muzejskih ustanov, ki uživajo ugled v mednarodnem prostoru. To je tista dejanska dediščina, ki v času ob mojem prevzemu funkcije nikakor ni zamrla ali izginila.

Kaj si želite za vaš mandat za Moderno galerijo, kaj je tisto, kar bi izpostavili?

Da bi Moderna galerija kot muzej utrdila svoje mesto pomembnega dejavnika v družbi, ki kot aktiven soudeleženec v družbenih procesih sodeluje v spodbujanju mišljenja in produkciji znanja na področju umetnosti, goji vrednote enakopravnosti, solidarnosti, trajnostnega ravnanja s planetom in se v zoperstavlja družbeni neenakosti, ki v dobi neoliberalnega kapitalizma hromi našo družbo tako v lokalni kot v globalni perspektivi. To bi bil času primerno najbolj urgenten prispevek k našemu kulturnemu prostoru. Moderna galerija je to v preteklosti tudi počela in tej nalogi moramo biti kos tudi v bodočnosti.

Kako je z obiskanostjo Moderne galerije? Vemo, da je bila pandemija covida-19 velik udarec za galerije in muzeje.

Zlagoma se obisk približuje ravni pred pandemijo. Vsaj za preteklo leto lahko trdim, da imamo zelo dober obisk pri vseh razstavnih in obrazstavnih projektih, ki jih pripravijo strokovni sodelavci, otvoritve so zelo dobro obiskane in obisk je dober tudi v mesecih po odprtju. Ni me strah, da dobro pripravljene razstave ne bi imele obiska. Med rednimi obiskovalci naših dogodkov in razstav je tudi veliko mladih, teme naših razstav sodobne umetnosti jih zelo nagovarjajo, kar me zelo veseli.

Drastično visok je tudi obisk ob dnevih odprtih vrat in ob prvih nedeljah v mesecu, ko je vstop brezplačen. Želela bi si, da bi naš muzej vselej ostal široko dostopen ekonomsko najbolj ranljivim skupinam in nam pri teh nikoli ne bi bilo treba loviti ravnotežja z lastnimi prihodki, od katerih smo kljub vsemu pomembno odvisni.