Anja Mugerli za STA: Želela sem razbiti povezavo neplodnosti in sramu

V knjigi Pričakovanja pripovedujete zgodbo para, ki si želi otroka in pojasnjujete pojme, kot so neplodnost, težave z zanositvijo, umetna oploditev in splav ter se odkrito razgovorite o čustvenih in fizičnih bolečinah, ki so prisotne v izčrpajočem postopku umetne oploditve. Knjiga ima naslov Pričakovanja. Kako vi doživljate ta naslov?

Mislim, da za ta roman noben drug naslov ne bi bil bolj primeren, ker v sebi združuje različne vrste pričakovanj. Na eni strani imamo prvo pričakovanje, ki je povezano z željo, ki si jo delita Jana in Primož ob želji otroka, torej, da si ustvarita družino. Na drugi strani imamo pričakovanja družbe, ki od parov, kot sta Jana in Primož, pričakuje, da si bosta prej ali slej ustvarila družino. To se v tekstu izkazuje skozi pogovore, ki jih ima Jana s svojima prijateljicama Tino ter Katjo in z drugimi ženskami, ki jih srečuje, tako na kliniki za reprodukcijo kot na radiu, kjer dela kot radijska napovedovalka. Obstaja še tretja plast naslova. Ko ženska zanosi, pravimo, da je v veselem pričakovanju.

V romanu je v igri troje pričakovanj: pričakovanje ženske, pričakovanje družbe in pričakovanje ob zanositvi.

Zanimal me je rez med prvima dvema pričakovanjema, torej Janinim pričakovanjem ter njeno željo, da bi postala mama, in pričakovanjem družbe. Spraševala sem se, ali je možno zarisati rez med lastno željo po otroku in ponotranjenimi pričakovanji družbe, s katerimi dekleta odraščajo. Tu mislim na to, kako se deklice že v otroštvu igrajo s punčkami in se urijo v vlogi mame ter gospodinje, medtem ko svoje punčke preoblačijo in skrbijo zanje.

Kaj si želite, da bralstvo odnese od branja vaše knjige?

Kar me je zanimalo in kar vodi protagonistko Jano skozi roman, je to, koliko jo na poti, da bi dobila otroka, vodi lastna želja, koliko pa pričakovanja njene okolice. Vsaka ženska si mora sama zase odgovoriti, ali je ta želja po otroku njena, ali pa gre za pričakovanja njene okolice. Je pa na to vprašanje včasih zelo težko odgovoriti, ker med odraščanjem veliko stvari ponotranjimo in jih zato štejemo za svoje lastne.

V obrazložitvi kresnika je žirija zapisala, da ste "na literarno dovršen in reflektiran način odprli tabuje, kot so plodnost in dileme ob postopkih umetne oploditve". Ste mnenja, da bi se moralo v Sloveniji bolj ozaveščati o neplodnosti in težavah, s katerimi se soočajo ženske ter pari? In pristopati na bolj delikaten način?

Neplodnost ljudje doživljajo v povezavi z občutkom sramu in se zaradi tega neradi izpostavljajo. Poznam ženske, ki so imele to izkušnjo in je niso zaupale niti lastni družini. Ena od misli, ki me je vodila pri pisanju romana, je bila, da poskušam razbiti povezavo neplodnosti in sramu, ker sram tukaj nima mesta. Neplodnost ni bolezen, čeprav se v medicini uporablja terminologija, kot sta zdravljenje neplodnosti in zdravila za neplodnost, s katerimi ženska dobi občutek manjvrednosti.

Ko se o neplodnosti oziroma umetni oploditvi govori v medijih, je to ponavadi v obliki prispevkov o ženskah, katerih zgodba se je zaključila z nosečnostjo in otrokom, kar pomeni, da so to t. i. klasične srečne zgodbe. Nekateri so konec mojega romana označili kot roman z nesrečnim koncem, s čimer se ne strinjam. Gre za zgodbo z drugačnim koncem, ki je lahko ravno tako srečen. Gre za sprejemanje neke danosti, to je stvar lastne odločitve, ki pa hkrati tudi razbija povezavo med neplodnostjo in sramom.

V romanu z bralstvom delite tudi informacije, ki jih ljudje morda ne poznajo, kot je ta, da se ženske rodimo z vsemi jajčeci in da ženska med puberteto ter menopavzo od 400 do 500-krat ovulira. Z romanom tudi informirate ljudi. Ali ste med pisanjem mogoče kaj spremenili pogled na neplodnost in podobne težave?

S pisanjem tega romana sem začela z namenom, da prikažem tematiko na drugačen način. Zelo težko je, ko se par sreča s to težavo, kljub temu, da obstajajo različne alternative, med drugim umetna oploditev. Zelo redko pa se govori o alternativi, kot je sprejemanje tega, in odločitvi ženske, da se ne bo zatekla v medicino in ne bo dala svojega telesa na razpolago različnim oblikam zdravljenja, ampak bo izbrala življenje, ki ji je namenjeno. Torej življenje brez otroka, ki ima gotovo številne prednosti in ki je lahko ravno tako lepo.

Kaj pa vaša knjiga Plagiat, katere rdeča nit je izguba? Ali vidite povezavo med čustvi, o katerih pripovedujete v svojih knjigah?

Gotovo obstajajo povezave, to se najbrž zgodi naravno, ker so mi te zadeve blizu, o njih razmišljam in berem veliko podobne literature. Če bi morala povleči povezavo med knjigama Pričakovanja in Plagiat, bi rekla, da se tudi v kratkih zgodbah ukvarjam z ženskimi liki in temami, ki jih povezujejo. Nekatere zgodbe so bolj družbeno obarvane, druge zelo intimne.

Glede na to, da z romanom odpirate občutljivo temo, me zanima, kaj je bil cilj in kako ste se počutili, ko ste prejeli kresnika?

Med pisanjem sem imela ves čas občutek, da je ta roman zelo pomemben. Zagotovo gre za moj najpomembnejši tekst do zdaj, zato mi ta nagrada ogromno pomeni, tudi zato, ker bo roman dosegel še širši bralski krog. Pa tudi več odzivov bralk in bralcev. Je tudi nekaj bralcev, niso samo ženske.

Kakšen pa je bil moški odziv na branje romana?

Odzivi moških, ki jih je v primerjavi z odzivi bralk relativno malo, so bili na eni strani pričakovani, po drugi strani pa presenetljivo dobri. Kar se tiče prvih, bi omenila komentar udeleženca ene od predstavitev romana. Čisto na koncu, ko je moderatorka pustila prostor za vprašanja občinstva, me je vprašal, ali je roman namenjen samo ženskam. Takrat me je vprašanje
zelo zmotilo, ker ni. Neplodnost je vedno stvar para, in čeprav je v romanu pripovedovana zgodba z Janine perspektive, je tukaj tudi Primoževo doživljanje.

Med pisanjem sem se namenoma odločila, da se bom bolj osredotočila na njeno doživljanje. Razloga sta dva. Prvi je ta, da je ženska tista, ki pri umetni oploditvi daje svoje telo na razpolago, partner je v vlogi tistega, ki med postopki čaka.

Njegova vloga je izjemno pomembna v smislu podpore, kar je zagotovo težko tudi zanj, saj se v partnerkino doživljanje težko vživi do popolnosti. Drugi razlog, zaradi katerega sem pustila lik Primoža bolj ob strani, pa je bil, da čeprav gre za fiktiven roman, je ta nastal na podlagi moje lastne izkušnje. Med pisanjem sem se zavedala, da bodo ljudje, ki me poznajo, roman brali kot neke vrste avtofikcijo ali avtobiografijo. Ker pa skozi to izkušnjo nisem šla sama, temveč je bil v njej udeležen tudi moj mož, sem poskusila ustvariti zgodbo na način, ki bi njega čim manj prizadel. Tudi njemu je bilo v najini izkušnji zelo težko.

Res je dobro, da v knjigi kljub podajanju informacij peljete zgodbo, zaradi katere je neplodnost nekoliko lažje razumeti tudi na čustveni ravni.

Da, v raziskovanju sem našla veliko podatkov, ki sem jih vnesla v roman, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Veliko bralcev mi je reklo, da se jim niti sanjalo ni, kako umetna oploditev deluje. Iz tega vidika, pa ne da bi hotela napisati poučno knjigo, menim, da si bralstvo lahko na zelo plastičen način predstavlja doživljanje protagonistke.