Režiserka Sonja Prosenc za STA: Ne zanašam se na zelo ilustrativne prizore, iščem večplastne podobe

Film Odrešitev za začetnike govori o komični disfunkcionalnosti odnosov v na videz popolni meščanski družini. Sami ste o njem zapisali: "V svojem jedru je ta film raziskovanje izolacije, ne le fizične, temveč tudi čustvene in socialne." Ob ogledu pa sem dobila občutek, da se dotika še veliko drugih tem, če denimo samo omenim prizora, ko hčerka Agata med zabavo v družinski hiši leži na kavču in, ko vidi, da eden od moških gleda proti njej, provokativno nekoliko povleče krilo navzgor, ali ko pride po zabavi do spolnega odnosa med Aleksandrovim sinom, ki pride živeti z družino, z Aleksandrovo ženo Olivijo.

Izpostavili ste zanimiva prizora, ki oba skozi seksualne ali provokativne motive posredno potencirata osnovno temo skozi kontekst, v katerega sta umeščena. Agata, najstnica, ki odrašča zaprta v tej hiši, stekleni kocki, mehurčku, in je izolirana od zunanjega sveta, je osamljena v svetu odraslih. Poskuša vzpostaviti stik z očetom, ko ji to ne uspe, se zateče k provokaciji naslednjega odraslega človeka, ki je v bližini. Film skozi detajle, ki niso primarna tema, odpira vrsto podtem. Sama ogled filma doživljam kot srečanje gledalca in filma in na sredi med platnom in gledalcem so te odprte točke, ki le nakažejo neke smeri in odpirajo možnosti za dodatne interpretacije ali dodatne točke identifikacije, kjer se lahko najdemo glede na naše specifično, celo trenutno počutje ali na ozadje, ki nas definira.

Naj dodam, da je pri filmu na splošno veliko govora o učinkovitem pripovedovanju zgodb in veliko filmov vedno bolj teži k temu. Vendar se mi včasih zdi, da se ob tem specifično filmski elementi ali specifično doživetje filmske umetnosti začnejo izgubljati. Čeprav je Odrešitev za začetnike bolj narativen film od mojih prejšnjih in je na račun tega tudi manj odprt, še vedno poskušam ustvarjati prostor za to doživetje, morda ne glede na to, da se v žanru definira kot tip komedije, tudi za nek metafizičen moment, ki ga umetnost lahko prinese.

Film je bil v času nastajanja znan pod naslovom Odrešitev. Kako je potem prišlo do naslova Odrešitev za začetnike?

Film je izšel iz razmisleka o iskanju odrešitve oziroma na kak način bi vsak človek glede na svoja dejanja, ki so mogoče občasno tudi obsojanja vredna, kdaj iskal ta občutek ali ga potreboval. Naslov Odrešitev sem želela ohraniti, ker pa gre za tragikomedijo, film, ki ima v sebi ogromno humorja, od situacijske komike do humorja, ki izhaja iz konteksta, se nam je zdelo potrebno dodati še "za začetnike". Tudi liki v filmu so na nek način začetniki v svojem življenju.

Kako ste izbrali igralsko zasedbo? V filmu igrata Katarina Stegnar in Marko Mandić, ki smo ju lahko videli tudi v televizijski igrani seriji Trigrad, ki ste jo režirali. Tu je še francoski igralec Aliocha Schneider...

Že kar nekaj časa sem si želela delati s Katarino in Markom v tandemu, že pred Trigradom. Tudi film Odrešitev za začetnike sem začela razvijati pred Trigradom, Trigrad smo na nek način narediti vmes. Se mi pa zdi, da sta se Katarina in Marko med procesom zelo dobro ujela kot par in da sta bila sposobna svoja lika, ki sta zelo drugačna od njiju osebno, tako dobro razviti in izpeljati ravno v tem sodelovanju. Oba sta zelo fizična igralca, v filmu pa imata njuna lika, vsaj na začetku, zelo inhibirane emocije in vzgibe. Vendar se je med razvojem in pripravami med njima spontano zgodila neka fizična sinhronost, ki zelo dobro, čeprav na subtilen način, ponazori, da sta bila njuna lika Aleksander in Olivija zelo povezana, preden se je zgodilo nekaj, kar je postavilo med njima pregrado. Skozi film se potem razkrije, kaj je to bilo.

O Aliochi Schneiderju pa smo začeli razmišljati, ker igra lik, ki je tujec v tem prostoru. Predlagali so mi ga moji francoski kolegi, sama pa sem imela dobro priložnost dela z njim v času predprodukcije, ko sem bila na filmski rezidenci v Parizu. Kar me je pri njem fasciniralo v kontekstu tega lika, je način, na katerega mu je uspelo prinesti avtentičnost. Lik Julijana bi sicer zelo hitro lahko deloval kot nekdo, ki vstopi v družino in začne vse povprek obsojati in moralizirati, a do tega ni prišlo.

Na projekciji za novinarje v Kinodvoru ste omenili, da je film nastajal dolgo, sedem let, k čemur je pripomogla tudi pandemija covida-19. Lahko poveste več o procesu nastajanja filma?

Prva verzija scenarija je bila napisana leta 2017. Pandemija in zastoj, ki smo ga vmes doživeli na filmskem področju v Sloveniji, nam je vzel kašno leto in pol, mogoče dve. Sicer pa lahko rečem, da je toliko časa običajno za nastanek celovečernega filma, kadar si vpleten kot scenarist in režiser, saj je v tem primeru proces nekoliko daljši. Glede na to, da je film tudi produkcijsko zelo zahteven, se mi zdi dobro, da smo si vzeli toliko časa, da smo res z vsemi soavtorji zaobjeli to skupno vizijo. Da skozi vse aspekte filma ustvarimo univerzum, znotraj katerega povemo intimno zgodbo družine in njihovih disfunkcionalnih odnosov ter hkrati podamo družbeni komentar.

Naj dodam, da je v procesu ustvarjanje celotna ekipa resnično uživala ter da smo šli vsi do skrajnih meja svojih zmožnosti. Čeprav je bilo snemanje naporno, je bilo vzdušje dobro, vsi smo imeli občutek, da delamo nekaj, kar nam je zelo pri srcu, nekaj, iz česar lahko nastane dober rezultat. Vsi smo imeli zaupanje, pa čeprav je komedija tvegan žanr. Glede na pozitivne odzive, bi rekla, da nam je uspelo.

Me je pa denimo presenetilo, ko so po projekcijah k meni pristopili ljudje in mi povedali, da jih je film v določenih trenutkih ganil do solz. Te niso bile ravno načrtovane, smo pa želeli s filmom v gledalcih vsekakor vzbuditi empatijo. Slednja je ena pomembnih tem filma, čeprav ne na prvo žogo. Tako na začetku filma like in njihova dejanja obsojamo, saj tudi njim samim manjka empatije, raje se obrnejo vstran, ne odklenejo vrat ... Potem se plasti začnejo odstirati in jih začnemo spoznavati. A v temi kinodvorane si gledalec lahko na skrivaj sam pri sebi v nekem trenutku prizna ali vsaj razmisli, kako bi sam ravnal v nekih situacijah. Zelo mi je všeč stavek Mitja Lična, našega direktorja fotografije, da ti liki, ne glede na to, koliko so stilizirani, "materializirajo naša skrite, obsojanja vredne misli in predsodke", ki si jih mogoče ob gledanju na skrivaj sami pri sebi priznamo.

Film je koprodukcija Slovenije, Italije, Hrvaške, Norveške in Srbije. Kako je prišlo do teh sodelovanj?

Izbira koprodukcijskih držav primarno izhaja iz tega, da ali sodelujem z avtorji iz teh držav, ali želim snemati v nekih regijah, ali je kakšen lik iz določene neke države. Gre za t. i. organsko koprodukcijo. Poleg tega je danes film skoraj nemogoče realizirati le z domačimi sredstvi, zato je dobro, da je sofinanciran tudi iz javnih fondov koprodukcijskih držav. Vse skupaj nam omogoči, da lahko sledimo svoji umetniški viziji, ne da bi nam bilo treba sprejemati zelo radikalne kompromise.

V Odrešitvi za začetnike smo tako uspeli, kar je za slovenski film redkost, na primer, glasbo posneti v živo s Simfoničnim orkestrom Stavanger na Norveškem. Da je glasba posneta v živo, se v filmu občuti, poleg tega to zelo veliko pomeni skladateljema Primožu Hladniku in Borisu Benku. Glede na izkušnjo pri prejšnjem filmu Zgodovina ljubezni je bilo eno prvih vprašanj, ki sta mi jih zastavila: ali bomo lahko posneli glasbo v živo. In nato sta se s tem vedenjem in nekim posebnim zagonom lotila komponiranja.

V filmsko glasbo sta adaptirala opero Kralj Artur Henryja Purcella iz 17. stoletja. Želeli smo namreč veliko klasično glasbeno delo, ki ni sentimentalno, ampak poriva film naprej ter daje prostor za komentar pravkar videnega in za humorno senzibiliteto.

Kot že prejšnji vaši filmi je tudi Odrešitev za začetnike vizualno zelo močen film. Direktor fotografije je že omenjeni Ličen, ki je tudi vaš partner zasebno. Kako poteka sodelovanje med vama?

Mislim, da nama gre zelo na roko, da sva oba zelo vizualna človeka in da pri mojih filmih želiva ob vsem ostalem govoriti tudi skozi podobe. Sama se že v scenarijih ne zanašam na zelo ilustrativne prizore, ampak iščem večplastne podobe, ki hkrati odpirajo prostor za razumevanje notranjega sveta likov, odnosov med njimi, simbolike ali stvari, ki jih doživimo na nezavedni ravni. In to mora seveda funkcionirati skupaj z zvokom, glasbo, igro. Mitja je moj prvi sodelavec, scenarij in vizualna raven pripovedi je najin prvi korak. V nadaljevanju razvijemo zelo poglobljen proces tudi z drugimi sodelavci, saj mi je pomembno, da gre res za naš skupen proces, da se film ves čas razvija v vseh aspektih kot celota.

Film je svetovno premiero doživel na newyorškem festivalu Tribeca, sedaj se je uvrstil v tekmovalni program sarajevskega filmskega festivala. Kaj oboje pomeni za film in tudi vam osebno?

Potem ko tako velika ekipa toliko časa ustvarja film, ne veš, kaj se bo zgodilo. Znajdeš se v vicah in čakaš. In ko film prvič pride v kinodvorano pred občinstvo, si toliko bolj vesel, če se to zgodi na festivalu, kot je newyorška Tribeca ali katerem drugem od pomembnih festivalov.

Mislim, da je imel umetniški direktor festivala Frederic Boyer prav v svojem prepričanju, da je newyorška publika odlična za prvo javno predvajanje filma. Je namreč zelo izrazna v svojih odzivih in že med projekcijo se je v dvorani ustvarila neverjetna atmosfera, tako da sem kar ostala, čeprav sem bila prej odločena, da bom v dvorani le nekaj minut, da preverim, če je tehnično s projekcijo vse v redu. Potem sem si nekako zaželela biti del tega skupinskega doživetja. Slovenci smo sicer malo bolj zadržani, a se mi kljub temu zdi, da se je podobno vzdušje ustvarilo na projekciji na Ljubljanskem gradu, kjer je bil film predpremierno prikazan v okviru Filma pod zvezdami.

Kar se tiče sarajevskega festivala, ki je zelo pomemben festival v regiji, smo si zelo želeli, da bi film evropsko pot začel prav tam. Zelo nas je razveselila novica, da je bil film izbran v tekmovalni program festivala, še bolj pa nas je nato razveselil predlog, da film odpre tekmovalni program.

Kaj je vaš naslednji projekt?

Imam napisan scenarij za celovečerni film, ki tematizira moč naključnih srečanj. V filmu pride do trka med tremi ženskimi liki in njihovimi svetovi, kar pripelje do velikih sprememb v njihovih življenjih. Sedaj čakam, ali bodo komisije, ki izbirajo projekte za podporo, v tem prepoznale potencial.

Naj dodam, da smo bili z ekipo pri prejšnjih filmih zelo uspešni pri pridobivanju sredstev v tujini, zato smo tudi lahko sestavili zelo široke koprodukcije. Pri Odrešitvi za začetnike je bil denimo prispevek Italije skoraj na ravni prispevka Slovenije, kar je velika redkost. Vedno pa je prvi korak, predpogoj, domača podpora.

Poleg tega trenutno z makedonsko režiserko Teono Strugar Mitevsko v okviru programa francoskega filmskega centra CNC razvijava serijo, ki je črna komedija s primesmi grozljivke.