Miljenko Jergović za STA: Človek je bitje preteklosti

V utemeljitvi nagrade vilenica ste opisani kot "natančen, empatičen kronist nepojmljivih in groznih preteklih časov ter hkrati lepih trenutkov južnoslovanskega prostora". To je tudi tema vašega proznega prvenca Sarajevski Marlboro. Pred tem ste pisali poezijo. Kaj vas je spodbudilo k pisanju omenjenih zgodb?

Kot zelo mlad pisatelj sem sočasno pričel pisati poezijo in prozo. Proze si dolgo nisem upal objavljati, medtem ko sem poezijo pošiljal na anonimne natečaje, ki jih je bilo veliko v bivši Jugoslaviji. To je bilo super, saj nihče ni vedel, kdo je avtor in če ni delovalo, pač ni delovalo. S prozo pa je bilo težje. Preprosto me je bilo strah objavljati. Objavljati sem jo pričel, ko se je začela vojna na območju bivše Jugoslavije in ko se je začelo obleganje Sarajeva. Enostavno sem pričel pisati zgodbe o obleganem mestu, o vojni v Sarajevu, kjer sem tedaj živel, in jih pošiljati naokoli, ven iz mesta. Tako sem začel objavljati prozo in premagal strah pred objavljanjem.

Pod psevdonimom niste hoteli objavljati?

Ne, to pa ne. Nikoli nisem hotel ničesar objaviti pod psevdonimom, tega mi ni dopustila moja nečimrnost. Vendarle sem to jaz.

V vaših delih pišete o Sarajevu, pa čeprav že od leta 1993 ne živite več tam. Kako oziroma ali bi sploh lahko pisali o Sarajevu, če bi še vedno živeli tam?

To je na nek način zelo pomembno vprašanje. Mislim, da bi, če bi živel v Sarajevu, moral najti neko drugo mesto kot mesto svoje proze. Preprosto bi si moral nekaj drugega izmisliti. Zdi se mi, da ni naravno pisati o mestu, v katerem živim. Človek potrebuje fizično distanco. V življenju mi je najpomembneje, da sem se v Sarajevu rodil, odrasel, da ga poznam najbolje od vseh mest, a če bi tam živel, ne bi mogel pisati o njem.

V zbirki kratkih zgodb Sarajevski Marlboro tematizirate vojno v Bosni in Hercegovini po razpadu skupne države. Skoraj 30 let pozneje se je iz prošnje vaše poljske založnice, če bi za njihovo izdajo napisali kakšno dodatno zgodbo, rodila knjiga Trojica za kartal s podnaslovom sarajevski Marlboro remastered. Kako ste pisali prvo in kako drugo knjigo, kaj sta pri drugi knjigi pomenili časovna in tudi geografska oddaljenost?

Sarajevski Marlboro sem pisal v Sarajevu, med vojno, med obleganjem mesta, ko sem bil star 25, 26, 27 let. Knjigo Trojica za kartal pa sem pisal v Zagrebu dvakrat starejši, ko sem torej štel 54, 55 let. Največja razlika pa je v vrsti izkušnje. Prvo knjigo sem pisal, ko se je vse to dogajalo, ko bi lahko tudi umrl, druga pa je napisana iz izkušnje nekoga, ki piše iz perspektive spominjanja, zelo odmaknjene domišljije in perspektive varnosti običajnega meščanskega življenja. To je nekaj popolnoma drugega, po drugi strani sem to še vedno jaz.

V intervjujih ste se večkrat dotaknili resničnosti in fikcije v vašem pisanju; povedali ste tudi, da je vse fikcija. Lahko pojasnite, kako je s tem?

Mislim, da obstaja napaka, predsodek ali kliše glede tega, kaj je fikcija v književnosti. Misel, da je fikcija v književnosti samo to, kar si je pisatelj izmislil, je napačna. Sam mislim, da je fikcija vse, kar je napisano kot fikcija. In da je v resnici vseeno, ali se je to resnično zgodilo ali ne. Kar piše Knausgard (norveški pisatelj Karl Ove Knausgard), je fikcija, ne glede na to, da piše o svojem zakonu, ženi, otrocih, ker je preprosto napisano kot fikcija. Mislim, da njegova dela nikogar ne bi zanimala, če ne bi bila fikcija. Konec koncev, kaj vas briga, kakšne težave ima nekdo v zakonu. Fikcija je tista, ki stvar naredi zanimivo.

V slovenščino sta med drugim prevedeni vaši knjigi Oče in Rodbina, v katerih pišete o svoji družini. Koliko je potem tu fikcije?

Gre za nekoliko drugačno zadevo. Obstajajo neke faktografsko popolnoma resnične stvari, obstajajo pa tudi stvari, ki sem si jih izmislil. Faktografsko je popolnoma resnično, da se moj oče, mati, ded in babica imenujejo, kot se imenujejo. Popolnoma resničen je njihov izvor, tudi veliko dogodkov je več ali manj resničnih. A na vse skupaj je vseeno dobro gledati kot na fikcijo tako zaradi tega, kar je izmišljeno, kot tudi zaradi tistega, kar bi moralo biti zapisano drugače, saj je bilo v resničnosti pretirano, je delovalo kot laž, kot izmišljeno. Resničnost namreč zelo pogosto deluje manj prepričljivo od fikcije.

Lahko to nekoliko pojasnite?

Moj ded Franjo Rejc je bil Slovenec iz Kneže pri Tolminu. Sam je sicer živel v Bosni, celotna njegova družina pa je živela na Kneži. Vsi so bili tigrovci in moj ded je bil v Sarajevu eden od tajnih varuhov njihove dokumentacije. Moj ded je bil torej revolucionar, terorist in to je bilo njemu samemu zelo pomembno, zato je pomembno tudi meni.

V povezavi s tem je detajl, nekaj, kar se je resnično zgodilo, kar pa sem v knjigi Rodbina omenil z dvema stavkoma, saj deluje izmišljeno in neverjetno, čeprav je resnica. Namreč, kaj se je zgodilo z dokumentacijo, ki jo je moj ded čuval v Sarajevu. Skrival jo je do začetka druge svetovne vojne, ko so v Sarajevo prišli ustaši, pa ga je zgrabila panika, in je vse skupaj zapakiral v posebno škatlo in zakopal na vrtu za hišo, v kateri smo živeli. Pozneje je bila na tem mestu narejena betonska ploščad, na njej urejena kavarniška trasa. Še danes je tako, da se pod neko kavarniško teraso v Sarajevu skriva dokumentacija tigrovcev, ki jo moj ded zakopal leta 1941.

Če bi to tako opisal v knjigi, bi delovalo kot pretiravanje, izmišljija, šala, doživetje iz nekih minulih časov. Tudi pri pisanju o družini mora pisatelj upoštevati, kaj bo delovalo prepričljivo in kaj ne, ne glede na to, da se je v resnici zgodilo. Pogosto je tisto, kar se je resnično zgodilo, v književnosti veliko manj prepričljivo od tega, kar je plod domišljije.

Vaš opus je izjemno obsežen, približno 30 knjig, redno objavljate tudi kolumne in članke v časopisih na območju bivše Jugoslavije. Kako vam uspe toliko napisati? Kdaj pišete?

To je moje delo. Ne počnem nič drugega, kot da berem in pišem. Nisem niti odvetnik niti zdravnik, nisem lekarnar niti profesor na fakulteti. V življenju mi je uspelo, da lahko ves svoj čas posvetim pisanju. Del pisanja je pisanje za časopise, ki se seveda razlikuje od književnosti po mnogočem, a v resnici gre za isto delo, artikulirano na drug način. Zaradi vsega tega deluje, kot da veliko delam, a meni se zdi, da vendarle ne delam toliko.

V intervjuju za časopis Dnevnik ste povedali, da pa imate še raje od pisanja branje, ki je "zelo resno neplačano delo". Ga danes torej večina ljudi jemlje preveč neresno, preveč površno?

Resno branje je resno delo in tako je bilo vedno. Južni Slovani smo pismenost v resnici osvojili zelo pozno, pred 150 leti. V Sloveniji, Hrvaški, da o Bosni in Srbiji ne govorimo, so znali pisati le duhovniki, učitelji in morda še lekarnarji, ostali so bili nepismeni. Zgodovina naše pismenosti je zgodovina zadnjih 150 let, beremo le zadnjih 150 let. Pri tem imamo to nesrečo, da so se, ko smo ravno resno pričeli brati, pojavili mobiteli, da nam popolnoma uničijo koncentracijo in da nismo več sposobni brati. Danes se veliko ljudi ni več sposobno skoncentrirati ne malo daljše besedilo, kompleksnejšo misel v glavi, kar je po svoje katastrofalno.

Po drugi strani nas to ponovno vrača na začetek. Pred 150 leti je branje pripadalo eliti in tudi danes pripada eliti. Razlika je le v tem, da ta elita danes ni niti statusno niti materialno označena oziroma določena. Danes ne berejo tisti, ki imajo zagotovljeno materialno varnost in denar, ampak berejo le tisti, ki so ohranili bralne potrebe ali moč koncentracije. Danes smo tako na slabšem, kot smo bili pred 150 leti, saj je danes danes denar v rokah nekulturnih, primitivnih, nepismenih. V Nemčiji in Franciji je vendarle nekoliko drugače, prav tako na Poljskem. Kar se južnih Slovanov tiče, je pa tako, da bolj kot gremo na jug, slabša je situacija.

V enem od intervjujev ste povedali, da ne morete razmišljati o prihodnost, da ta ni tema niti vaših knjig niti novinarskih besedil. Lahko pojasnite, zakaj?

Mislim, da prihodnost ni književna tema, pa tudi ne resna življenjska in eksistencialna tema. Kadar človek razmišlja o prihodnosti, v resnici ne more razmišljati o čem drugem, kot o smrti ali različnih neugodnih stvareh, ki jih prihodnost prinaša oziroma mu preti z njimi. Če pogledamo literarne in druge umetniške žanre, ki se posvečajo ali so se posvečali prihodnosti, denimo znanstveno-fantastično prozo ali film, opazimo nekaj zelo tipičnega - v glavnem ne govorijo o prihodnji prihodnosti, ampak o prihodnosti, zamišljeni skozi perspektive tega, kar nam je poznano. O prihodnosti kot o novi vrsti preteklosti.

Vse znanstveno-fantastične distopije v resnici pripovedujejo o nečem, kar se je tako ali drugače že zgodilo. Temeljni roman o prihodnosti 20. stoletja 1984 Georgea Orwella je pravzaprav roman o totalitarni diktaturi, ki se že zgodila - je roman o stalinizmu in določeni obliki fašizma, ni pa to roman o nečem, kar prej ni obstajalo ali je stvar vizije prihodnosti.

Po mojem mnenju človek ni v stanju, da razmišlja o prihodnosti. Gibljemo se kot raki, naprej se pomikamo obrnjeni nazaj, v preteklost. Človek je bitje preteklosti. Sem to, česar se spominjam. Sem svoja preteklost. O prihodnosti res ne vem nič, tako da se resnično nikoli nisem niti želel ukvarjati z njo. Niti mi ni padlo na pamet, da bi pisal prozo, ki bi se dotikala prihodnost, niti me, če se iskren, nikoli niso zelo zanimale knjige, v katerih se avtorji ukvarjajo s tem, kaj se bo nekega dne zgodilo in kam gre ta svet.

A da ne bo nesporazuma. Teme, kot sta globalno segrevanje ali planetarna neenakost, so zelo resne teme in z njimi se je potrebno ukvarjati. Treba se je ukvarjati s tem, kaj bo z narodi in deli sveta, ki so diskriminirani in podobno. O prihodnosti je treba govoriti, da bi bila pa moja književna tema, mi pa ne pade na pamet.

V zadnjem času je v ospredju vprašanje umetne inteligence, tudi letošnja Vilenica se ukvarja z njo. Kakšno je vaše mnenje o njej? Je grožnja ali lahko človeku služi kot pomagalo?

Vrsta strahu, ki obstaja okoli umetne inteligence, je ta vrsta, ki je od nekdaj spremljala nove izume. Denimo v začetku 20. stoletja, ko je bil izdelan prvi serijski avtomobil, je obstajala zelo resna razprava o tem, ali avtomobil lahko vozi hitreje kot 40 kilometrov na uro; ali človeški organizem lahko preživi večjo hitrost.

Sam umetno inteligenco doživljam kot orodje, kot je denimo običajen kalkulator, kladivo ali računalnik. Vprašanje je le, ali bo človek znal izkoristiti to orodje, ali ga bo njegovo lastno orodje ubilo. Sam tega ne vem in si glede tega ne bi upal ničesar napovedovati. Se mi pa zdi, da lahko celotno zadevo zmanjšamo na težavo, ki obstaja zadnjih 200 let, od časov tehnološke revolucije, to je, da človeška zavest vse težje spremlja napredek sredstev za proizvodnjo. Zdi se mi, da smo prišli do trenutka, ko so sredstva za proizvodnjo na trenutke pametnejša od nas samih. Našo civilizacijo lahko uničimo z umetno inteligenco kot tudi z atomsko bombo. Vprašanje je, ali bomo pametnejši od kladiva, ki ga držimo v rokah, ali ne. Če ne bomo, se bomo morda udarili po prstih. A tako, se mi zdi, stoji stvar z umetno inteligenco.