misliV Slovenski kinoteki nadaljevanje retrospektive Michaela Hanekeja
Ljubljana, 10. septembra - V Slovenski kinoteki nadaljujejo z retrospektivo obsežnega opusa Michaela Hanekeja, enega najuspešnejših avstrijskih filmskih avtorjev. V zaključnem delu bodo prikazali tri njegove sveže restavrirane televizijske celovečerce. Drevi bo tako na sporedu filmski dvojček Lemingi, 1. del: Arkadija in Lemingi, 2. del: Rane.
Ljubljana, Kinoteka.
Slovenska kinoteka.
Foto: Nebojša Tejić/STA
Arhiv STA
V filmu Lemingi, 1. del: Arkadija (1979) skuša pet srednješolcev v Wiener Neustadtu leta 1959 pobegniti zadušljivemu ozračju v družini in domačem kraju. V nadaljevanju večera sledi film Lemingi, 2. del: Rane (1979), ki najstniške protagoniste iz prvega dela predstavi dvajset let pozneje, v Wiener Neustadtu leta 1979. Oba filma bosta na sporedu še v nedeljo, 15. septembra.
V soboto, 14. septembra, pa bo na sporedu Upor, ki ga je Haneke posnel leta 1993 in pripoveduje zgodbo o poslušnem in vzornem vojaku, ki se šele na smrtni postelji zave, da je bil vse življenje preveč zgleden državljan. Kot so zapisali v Kinoteki, velja Upor za enega najlepših Hanekejevih televizijskih celovečercev.
Ob retrospektivi, ki poteka že od marca, so v kinoteki izdali tudi zbornik Michael Haneke, ki odpira vrata v kompleksen svet režiserja, filozofa in provokatorja, ki z izvirnim filmskim jezikom mojstrsko manipulira z gledalčevimi pričakovanji in odzivi.
Avstrijski cineast Haneke, ki je v kasnejšem obdobju ustvarjal tudi v mednarodnem okolju, v svojem opusu kinematografskih in televizijskih filmov neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Ena od osrednjih tem njegovega opusa je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije. Njegovi filmi so analitični - protagonisti delujejo kot družbene funkcije -, v svojih, sicer večkrat na resničnih dogodkih osnovanih premisah pa se postavljajo kot hipoteze o skrajnostih zahodne družbe - od samomora iz preobilja do uboja drugega iz krute radovednosti pogleda.
Večina direktnega nasilja je pri Hanekeju sicer umaknjena pogledu in prepuščena domišljiji gledalstva, ki pa je takih podob iz svoje medijske okolice še kako vajeno. Prav v tej navajenosti na nasilje, v njegovi vsakdanjosti in vseprisotnosti, se skriva groza sodobnega sveta. Skozi šok in provokacijo Haneke razpira trenutek za razmislek in dialog, ki je danes, ko svet poka po robovih človečnosti, razkorak med realnostjo in temeljem zahodne civilizacije - človekovim dostojanstvom - pa se zdi nepremostljiv, še kako potreben, so ob retrospektivi zapisali v Kinoteki.