Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

SENČNI PLES - PONATIS OB STOLETNICI ROJSTVA ALOJZA REBULE

Romanu Senčni ples iz leta 1960 so ob 100. obletnici rojstva avtorja namenili nov ponatis, saj je to literarno delo, kot so zapisali pri založbi, "živi odraz pisateljeve eksistencialne stiske v času, ko je težko prehodna državna meja ločila zamejstvo od matične domovine in je Rebuli stregla po življenju tajna policija Udba". Senčni ples je poleg zgodb mnogih likov predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem prepihu, ko je slovenski posameznik trepetal pred povratkom italijanske države, ki jo je poznal le po 20-letnem fašističnem raznarodovanju. Roman je preveden v hrvaščino in italijanščino.

Pisatelj, esejist in publicist Alojz Rebula (1924-2018) se je rodil v italijanskem kraju Šempolaj pri Nabrežini. Leta 1949 je na ljubljanski fakulteti diplomiral iz klasične filologije. Nekaj let pozneje je odšel v Rim, kjer je leta 1960 doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Višek Rebulovega literarnega ustvarjanja predstavljajo Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), ki je v italijanskem prevodu dobil mednarodno nagrado Acerbi, in roman Nokturno za Primorsko (2004), za katerega je prejel kresnika. Leta 1995 je za za literarni opus prejel Prešernovo nagrado.

NAJBOLJ SAMOTNI KRAJI - ENA NAJSLAVNEJŠIH KORESPONDENC MED PESNIKI

Najbolj samotni kraji so zbirka pisem, ki so si jih med seboj pisali ruska pesnica, pisateljica in dramatičarka Marina Cvetajeva (1892-1941), ruski pisatelj, pesnik in prevajalec Boris Pasternak (1890-1960) in eden najpomembnejših lirikov nemškega prostora Rainer Maria Rilke (1875-1926). Izbrana pisma 1926-1927 predstavljajo eno izmed najslavnejših korespondenc med pesniki.

Ruske zapise je prevedla Andreja Kalc, nemške pa Samo Krušič, oba sta napisala tudi spremno besedo. Kot sta zapisala, se Cvetajeva in Pasternak med 17-letnim dopisovanjem nikoli nista srečala v živo, sicer pa v prvih pismih omenjata bežna srečanja v Moskvi pred njeno emigracijo. V prvem delu je objavljena korespondenca med ustvarjalci, ki je potekala v nemščini, v drugem delu pa sledijo pisma, ki sta si jih izmenjevala Cvetajeva in Pasternak med letoma 1922 in 1935. S pismi je opisana tudi Cvetajeva emigracija, Pasternakovi občutki med ustvarjalno krizo in njun odnos do obema ljubega pesnika Rilkeja. Zanj sta namreč vmes zmoteno mislila, da je umrl.

OČKA, ME SLIŠIŠ? - SLIKANICA, KI VABI K POGOVORU

Protagonistu slikanice Tinetu so se v vrtcu zgodile tri stvari, o katerih bi rad pripovedoval svojemu očetu, vendar je ta prezaposlen. V peskovniku je našel frnikolo, naučil se je žvižgati in prvič je streljal s pihalnikom. Ker je očka preveč zaposlen in ne najde časa za poslušanje, Tine išče načine, da bo pritegnil njegovo pozornost. Zgodba pripoveduje o odnosu med očetom in sinom in opominja, da si je večkrat treba vzeti čas za pogovor.

Pisatelj Žiga X Gombač (1976) je več let sodeloval z otroškimi revijami, v zadnjih šestih letih pa svoja dela izdaja v knjižnih oblikah. Je avtor del za otroke in mlade, kot so Skrivnosti mladih levov, NK Svoboda, Črno belo in Gobčko in Hopko.

Igor Šinkovec (1978) ilustrira predvsem za otroke in mladino. Njegove s humorjem obarvane ilustracije bogatijo več knjig in učbenikov ter reviji Ciciban in Cicido. V zadnjem obdobju je precej sodeloval z Boštjanom Gorencem Pižamo, za katerega je ilustriral knjigi Kaj se skriva očku v bradi? in Si že kdaj pokusil Luno?. Med knjigami za mladostnike velja izpostaviti ilustracije v nagrajeni knjigi Od genov do zvezd Saša Dolenca ter Lov za templjarskim zakladom Milana Petka Levokova.