Mitja Tori za STA: Vedno delamo tako, da ima neko smiselno celoto

Saj ne vem, kje bi začela, ker je o Orlekih že toliko stvari znanih, kot je, da ste si ime izbrali po bližnjem hribu in tako naprej. Ampak mogoče bi vseeno obudila vse skupaj?

Bend smo imeli še kot mulci, bili smo še osnovnošolci. Najprej smo bili Veseli ventilčki, pa so nas drugi malce zafrkavali, potem smo bili Akord, kar je bilo dolgočasno, zato smo hitro zamenjali v Turbo bend. Igrali smo po krajevnih skupnostih za osmi marec, pa v šoli pred našimi sošolci, celo dvorano za 700 ali 800 otrok. To so bili začetki. Potem je bend začel razpadati, ker so bili eni že starejši in je kateri šel v vojsko, kateri ni imel več interesa, da bi se ukvarjal z glasbo, in smo ostali štirje: midva z bratom klaviaturistom in harmonikarjem Juretom Torijem, kitarist Ivo Vidergar ter bobnar in pevec Borut Peskar.

Po dolgem prigovarjanju smo nato pridobili Vlada Poredoša kot pevca in naredili prve demo posnetke. Vrtel jih je samo Radio Trbovlje, ker so bili narejeni radijsko in ne v studiu. Nekaj mesecev zatem smo odigrali prvi koncert v avli kulturnega centra Delavski dom v Zagorju. Tako se je začelo. Igrali smo na odprtju kakšne slikarske razstave, za referendum smo na streho kulturnega centra postavili zvočnika po 200 vatov, da se je slišalo po celotnem Zagorju. Bilo je še v času prejšnje države. Leta 1992 smo potem posneli prvo kaseto.

Kaj ste preigravali, ali ste že imeli kaj avtorskega?

Nekaj avtorskih smo imeli že kot mulci in Vlado tudi, tako da so bile na tistih demo posnetkih same naše skladbe, recimo Raje bi doma ostal in Jesen. Bile pa so tudi priredbe, te smo igrali na razstavah, ampak na svoja besedila, kot sta Laubitch waltz in Matilda te voha. In to je vse na naši prvi ali drugi kaseti.

Vprašala sem zato, ker me zanimajo vaši izvori.

Irska, rock in slovenska ljudska glasba je nek izvor naše glasbe. Že prva kaseta in te priredbe, ki sem jih omenil, so bile bolj etno, nekatere pa so bile tudi čisto punkovske ali punk rock, kot je Umrla je gospa Marija, ki jo včasih tudi še igramo. Kaj smo še mešali? Henrik in Rozika je Lou Reed stil, bolj tak soft rock ali pripovedni rock. Ivo je bil recimo metalec, tako da smo že takrat mešali različne sloge. Ko smo vključili še pihalce, ki so bili zraven že na polovici prve kasete, pa smo dodali etno, nekaj dixie jazza in bluesa. In tudi harmoniko smo vključili že na prvi kaseti. Vedno pa delamo tako, da ima vsak svobodo nekaj narediti, a da ima neko smiselno celoto, da ni le nekaj nametano skupaj.

Za vašo glasbo se je prijela oznaka knap'n'roll. Kdo jo je sploh izumil ali ste si jo izbrali sami?

To je izumil novinar Zdenko Matoz. Od začetka nismo niti vedeli, kako bi se žanrsko definirali in ko smo potem leta 1997 začeli igrati v tujini po klubih in na festivalih world music, smo potrebovali menedžerja. To je bil prvih nekaj let Peter Barbarič, ki je v festivalske brošure vključil oznako folk punk polka rock in se je super dobro obneslo. Leta 1998 recimo smo v Rudolstadtu prodali 10.000 vstopnic. Matoz pa je nato leta 2009, ko je pisal knjigo o nas, zapisal 20 let knap'n'rolla. Že pred tem je nekajkrat šel z nami v tujino, med drugim na Poljsko in na turnejo po Južni Ameriki, tako da je bil pri roki za knjigo.

Omenili ste nekaj lokacij, kjer ste nastopali, bili ste med drugim tudi na Kitajskem in v Pakistanu, pa v slavnem newyorškem klubu CBGB. Koliko koncertov se je že nabralo?

Koncertov je bilo verjetno okoli 1000 ali pa dobrih 1000, če štejemo 35 let in recimo za povprečje vzamemo 30 koncertov na leto. Ampak jih je bilo več, ker so bila leta, ko smo imeli tudi po 45 koncertov letno. Samo po Sloveniji govorim, potem pa je bila še tujina. Težko rečem natančno, ker za prva leta zapiski manjkajo, je pa bilo število koncertov takrat seveda manjše.

Nov album ste poimenovali 3.5 polnomastno. Številka kaže na obletnico, kaj pa polnomastno?

Številka asociira direktno na tri desetletja in pol, ampak ko smo marca letos v studiu snemali zadnje skladbe za ta album, nismo imeli prav nobene ideje, kako bi mu dali ime. Potem so nekateri zunaj pili kavo, zraven je bilo mleko 3.5 polnomastno in se nam je zdelo idealno. Jure je potem poslikal še staro rdečo fasado, ki smo jo spremenili v sivo in dodali svoj dizajn. Ker delamo vse z 'žmohtom', na polno, polnomastno, polnomasten rock in vse ostale žanre.

Na albumu je nekaj novih skladb in nekaj sodelovanj pri starejših uspešnicah. Kako bo na koncertu?

Tudi na koncertu bo del teh gostov, vsi žal ne bodo, ker so zasedeni, ker imajo nastope s svojimi bendi. Na albumu so sodelovali Rudarska godba Hrastnik in JAMirko, ki je elektronsko naredil novo verzijo Adijo knapov, Jernej Dirnbek - Dimek iz Mi2 je super 'pasal' v Mojo boginjo, a žal ne bo moral priti v Kino Šiška, ker igra na Štajerskem. Matevža Šaleharja - Hama, ki je sodeloval pri Punci s Šohta, tudi ne bo. Potem sta sodelovala Maja Predatoria pri novi skladbi Na morje in Vlado Kreslin. To sodelovanje pa ima že daljšo brado, že od druge polovice 90. let, ko smo se srečevali na koncertih. Takrat že ni bil več z Martinom Krpanom, mi pa smo si, ker nismo imeli še dovolj lastnih skladb, sposodili Male bogove. Oba bosta tudi na koncertu.