Kaja Bucik Vavpetič za STA: Tudi fantazijska literatura je lahko družbeno kritična (intervju)

Pišete fantazijsko literaturo, v tujini, kjer delujete preko spletnega samozaložništva, pa ste prepoznavni pod psevdonimom Zoe Ashwood. Kako ste začeli s pisanjem in zakaj ste se odločili za spletno samozaložništvo?

Začela sem s pisanjem knjižnega bloga. Od nekdaj sem brala fantazijske romance, a je bilo v mojem ožjem krogu prijateljev in sorodnikov vedno premalo ljudi, s katerimi bi o tovrstnih knjigah lahko debatirala. Kmalu sem odkrila skupnost knjižnih blogerk in izvedela, da nekatere tudi pišejo. Takrat sem začela s pisanjem in dokončala svoj prvi roman, ki je bil grozno slab in ne bo nikoli videl luči dneva. Nato sem napisala drugega, ki je bil zaradi mojega dobrega poznavanja žanra že relativno povprečen. Napisala sem še tretjega z naslovom Trust the Wolf, ki je postal moj prvi objavljen roman.

Za samozaložništvo sem se odločila, ker je ta praksa v tujini postajala zelo popularna. V tujini namreč ni imela stigme nekakovostne literature, kot jo ima v slovenskem prostoru. Kasneje sem najela tudi urednico, profesionalno oblikovalko za naslovnice, lektorico in druge ključne ljudi za izid knjige.

Danes večina mojega prihodka prihaja iz prodaje e-knjig, vpisana pa sem še v Amazonov sistem Kindle Unlimited, preko katerega si naročnice na Amazonu lahko izposojajo moje knjige. Njihova mesečna naročnina znaša okoli 12 dolarjev in omogoča izposojo neomejenega števila knjig. Samozaložništvo ima tudi hitrejši postopek izida kot tradicionalno založništvo.

Kako poteka prodaja e-knjig preko Amazona?

Od Amazona dobim 70 odstotkov kupne cene moje e-knjige. Torej, če je cena e-knjige 3,99 evrov, dobim okoli 3 evre. Te možnosti pri nas sploh ni. Amazon nam omogoča tudi tisk na zahtevo, torej, digitalno natisnejo izvod knjige, ki gre takoj do bralcev. Teh knjig se ne dotaknem in ne hranim zalog v garaži. Prednost dela v tujini je tudi, da lahko v angleškem jeziku bere ves svet.

V vašem nedavnem podkastu z Mladinsko knjigo sem slišala, da žanru, v katerem pišete, pogovorno rečete "romantasy". Kakšen se vam zdi položaj tega žanra v tujini in v Sloveniji?

Ta žanr je v anglosaksonskem svetu zelo uveljavljen in ga avtorji pišejo že vrsto let, med prva takšna dela sodi recimo roman Intervju z vampirjem pisateljice Anne Rice. V zadnjih letih sta med ameriškimi pisateljicami najbolj uspešni Sarah J. Maas in Rebecca Yarros. Sama sem Rebecco spoznala septembra na avtorskem dogodku v Edinburghu. Njena vrsta je bila najdaljša, sicer pa sodi med tiste avtorice, ki imajo tradicionalno založniško pot.

V Sloveniji je fantazijska literatura v zadnjih letih doživela velik napredek, tudi izvirne fantazijske literature je vedno več, med avtoricami je recimo Julija Lukovnjak. Predvsem pa nastajajo prevodi uspešnic, ki so podprte s filmi ali serijami. Občinstvo je veliko. To je zanimivo tudi za naše založnike. Predvsem pri založbi Učila je prevodov fantazijskih romanc veliko. Res upam, da bomo imeli tudi mi vedno več izvirnih slovenskih fantazijskih romanc.

Ali vaše knjige, pa tudi žanr na splošno, berejo bralke ali bralci?

Pri Zoe so res večinoma bralke, vsaj tako lahko sodim po odzivih na družbenih omrežjih in elektronskih sporočilih, ki jih dobivam. So pa Srebrne vezi brali tudi moški, sprva sorodniki - moj mož, oče in brat, vsi so se podali na to pustolovščino. No, javili so se mi tudi drugi bralci. Kot je zapisal Igor Harb že na platnici knjige, imajo menda "Srebrne vezi neverjetno veliko akcije, a tudi ravno dovolj poljubljanja".

Prej ste omenili avtorsko srečanje v Edinburghu, kjer ste se spoznali tudi z drugimi tujimi avtoricami. Ste ena drugi konkurenca?

Drugih avtoric ne razumem kot konkurenco. Svojim bralkam, ki berejo zavzeto, veliko in hitreje kot jaz pišem, rada priporočam dobre knjige kolegic. Menim, da se je treba med seboj podpirati tudi zato, ker je lahko naša služba precej osamljena. Večino časa sedimo doma ali v kavarni, pišemo in smo sami s svojimi junaki. Brez podpore drugih avtoric lahko vse skupaj hitro postane nezdravo.

Romanov ste v angleščini napisali več kot 20, Srebrne vezi pa je prvi v slovenskem jeziku. Kako je nastal? Vam mitološki svetovi predstavljajo nek pobeg ali nemara celo rehabilitacijo od družbenih problematik, s katerimi se srečujemo v resničnem svetu?

Roman Srebrne vezi je nastal na delavnici, ki jo je organizirala Cankarjeva založba, kjer smo se pogovarjali tudi o pomembnosti umeščanja zgodb v slovenski prostor. Že prej sem želela vključiti geografski prostor, ki bo našim bralcem znan, torej gozdove, gmajne in podobno. Na delavnici je bilo veliko skupnega dela in smo se z idejami dopolnjevali. Potem sem misli še izoblikovala in vključila slovansko mitologijo, bajeslovna bitja in poimenovanja, kot so Černograd, Lipodol in Jablenci.

Tudi fantazijska literatura je lahko družbeno kritična, pomenska in se ukvarja s pomembnimi vprašanji, da. Je kot nek pobeg iz sveta, hkrati pa tudi dobra priložnost, da v okviru izmišljenega sveta raziskujemo pomembna družbena vprašanja, kot so rasizem, feminizem ali pomembni zgodovinski dogodki. V fantazijskem svetu se lahko avtorji igrajo s tem, kako bi bilo, če bi se zgodovina morda odvila drugače.

Junakinjo Milo, je kar očitno, vodi feminizem. Neka nova era je nastopila, kajne?

Da, sem feministka in zdi se mi pomembno, da imajo junakinje v mojih zgodbah svojo lastno voljo. Sploh v preteklosti so bile junakinje v ljubezenskih romanih precej pasivne in skrbelo jih je le le, kaj si bodo o njih mislili moški. Mila ima svoj jasen cilj, da reši svojega brata, hkrati pa se ob tem veliko nauči o sebi. V bistvu ima zgodba trojno strukturo, ena je Milin osebnostni razvoj in učenje o svetu, druga je ljubezenska zgodba z Gabrom, tretja pa je lok - dajmo rešiti svet.

Kako pa je nastala naslovnica knjige?

Ilustratorka in slikarka Tina Dobrajc je poleg naslovnice knjige naredila tudi zemljevid Raške, kjer se zgodba odvija. Vedela sem, da bo knjiga končala na oddelku s fantazijsko književnostjo, trenutni trend naslovnic tega žanra pa so predvsem ornamentalne naslovnice z zlatimi elementi. Priznam, da sem lastnica več knjig tudi zato, ker imajo lepo naslovnico. Tina je odlično ujela ton zgodbe, zato so vsi pomenljivi elementi zgodbe na naslovnici. Zemljevid pa smo ustvarili skupaj. Eden od razlogov, da sem za osnovo uporabila zemljevid Slovenije, so tudi točne razdalje med kraji in čas potovanja od mesta do mesta.

Nameravate Srebrne vezi izdati tudi v angleščini?

Nameravam, da. Za angleščino sem obdržala avtorske pravice. Najprej sem fantazijsko literaturo drugih prevajala iz angleškega v slovenski jezik, zato približno vem, v kaj se spuščam. Prevajanja lastnih angleških knjig v slovenščino se še nisem lotila, ker nisem prepričana, ali se mi bo to finančno obrestovalo. V slovenskem založniškem prostoru pogrešam javno dostopno spletno platformo za prodajo e-knjig. Pri nas sicer imamo spletne trgovine, a so vse povezane z založbami, tako da je model založništva tu zelo drugačen.