Kustosinja BIO28 Alexandra Midal: BIO je izjemna redkost in izjemno dragocen, je kot diamant

Alexandra Midal je profesorica na Univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi in vodja oddelka za kritično mišljenje na Ensci-Les Ateliers v Parizu. Kot zgodovinarka umetnosti in oblikovanja združuje tako praktične kot teoretske pristope k raziskovanju in deluje kot umetnica-kuratorka, teoretičarka in filmska esejistka. V svojih raziskavah se posveča slepim pegam in sivim conam zgodovine oblikovanja. Kurirala je številne mednarodne razstave o vizualni kulturi, oblikovanju in politiki.

BIO, ki letos obeležuje 60. obletnico, organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CzK).

BIO28 bo potekal pod nekoliko nenavadnim naslovom Dvojna agentka - Govoriš jezik rož? Lahko pojasnite sam naslov in koncept letošnjega bienala oblikovanja?

Nemogoče je ločiti naslov od vsebine. Prvi del naslova, Dvojna agentka, se mi je v samem procesu porajal precej zgodaj; že v času, ko sem prejela povabilo za kuriranje, me je zanimala ta tema. Drugi del, Govoriš jezik rož?, ki je morda še bolj neobičajen, pa se povezuje z idejo metafore in stereotipa ženske kot rože, ki je močno prisotna v umetnosti, arhitekturi, oblikovanju, pa tudi v literaturi in filmu.

Od vsega začetka sem imela idejo, da se posvetim skritim in prikritim pomenom najbolj vsakdanjih predmetov. Pred nekaj leti mi je med pogovorom pri zajtrku umetnik Thomas Demand razlagal, kako vlada v Severni Koreji svoje javne osebnosti predstavlja ne s fotografskimi portreti, ampak s podobami rož. Fascinirala me je uporabnost te strategije, ko rože prikažejo podobo, ki jo nekdo želi prikazati. Od tedaj nisem mogla prenehati razmišljati o skritih sporočilih za podobami rož. In ko sem pred dvema letoma pripravljala razstavo o vohunstvu, sem spoznala, da so rože še posebej pri filmu služile za prenašanje skrivnih sporočil.

V povezavi z BIO, najstarejšim bienalom oblikovanja v Evropi, sem razmišljala o različnih stvareh, tudi o tukajšnji zgodovini z različnih vidikov - političnega, ekonomskega, pa tudi o družbenih vzorcih. V času, ko v nekaterih delih sveta mislimo, da je bil dosežen napredek na področju pravic žensk, so v resnici te pravice ogrožene. V 19. stoletju so denimo ženske upodabljali s šopki rož ali obkrožene z vrtom ter s tem tudi sporočali njihov položaj v družbi, ki je bil v zasebni in ne v javni sferi. Pokazati želim, da se za idejo lepote in nevtralnosti rož skrivajo skrita sporočila, ki so jih uporabljali tako aktivisti kot tudi umetniki, oblikovalci in drugi za posredovanje specifičnih sporočil o svobodi, pravicah, boljšem svetu.

Oblikovalci so naučeni, da skozi najbolj vsakdanje predmete posredujejo skrite pomene. Oblikovanje je povezano z inteligenco, pretkanostjo. Prav vsak predmet, ki ga uporabljamo, vsebuje podtekst. Oblikovanje sicer pogosto povezujemo s produkcijo, tudi družbenim statusom, a v resnici je zelo politična zadeva. BIO28 se bo zato ukvarjal bolj z družbenopolitičnim pomenom oblikovanja kot vprašanjem industrijske produkcije in njenimi rezultati.

Zakaj ste k sodelovanju kot asistentko povabili francosko oblikovalko Emmo Pflieger?

Razlogov je več. Emma je oblikovalka in verjamem, da je lahko tudi kuratorka. Sicer se pred tem še ni posvečala kuriranju, a vem, da je izjemno sposobna. Poleg tega jo že zelo dolgo poznam; nekoč je bila moja študentka, sedaj je moja kolegica na Univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi. Je tudi soustanoviteljica oblikovalskega studia Studio Pflieger-Foegle. V prvi vrsti sem jo povabila zaradi njenih izkušenj s teorijami zarote preko projekta o ploščati Zemlji, naslovljenega Keep it Flat.

Kakšen je bil odziv na odprti poziv za sodelovanje na BIO28 in od kod vse prihajajo sodelujoči?

Na začetku sva z Emmo imeli idejo, da bi na BIO28 sodelovali predvsem v Sloveniji delujoči ustvarjalci. No, nato se ni izšlo čisto tako, a takšna je bila začetna ideja. Izbiro sodelujočih sva prepustili mentorjem.

Izbrala sem mentorje, ki delujejo na zelo različnih področjih oblikovanja. Med njimi je denimo oblikovalka Matali Crasset, ki bo vodila platformo Voščeni atelje in ki je pred dvema letoma že sodelovala na bienalu. Naj poudarim, da je odlična pedagoginja in da so tudi drugi mentorji, ki sem jih povabila k sodelovanju, odlični pedagogi. Ravno v tem je po mojem mnenju lepota tega, kar BIO počne v zadnjem desetletju, da mladim omogoča prenos znanja in razpravo z mentorji. Naj ob tem poudarim, da v ospredju ni toliko rezultat kot sam proces.

Produkcijsko platformo Neizbrisani bosta mentorirala dach&zephir - Dimitri Zephir in Florian Dach. Platforma bo nadaljevanje njunega razmišljanja o marginaliziranih, manjšinskih ali izbrisanih zgodovinah v nacionalnih zgodbah in o načinih, kako so s sodobno oblikovalsko dinamiko lahko ponovno naglašene. Na BIO28 se bo posvečala slovenskim izbrisanim.

Naj omenim še plakatni projekt pod mentorstvom Studia Yukiko, ki bo postavljen na ulico. Z njim žensko postavljamo v javni prostor, kjer sicer ni zelo dobrodošla. Ljubljano sem doslej obiskala sedemkrat, ostala sem različno dolgo. Med stvarmi, ki so me navdušile, so bili tudi umetniški plakati na ulici, ki ne oglašujejo le potrošniških izdelkov. In pomislila sem, da bi to lahko uporabili za enega od projektov z mlado generacijo.

Ali je tekom procesa prihajalo do sprememb glede na začetne ideje?

Nihče od nas si ni želel, da bi bili končni rezultati projektov natanko takšni, kot so bile začetne ideje; če bi bili, zakaj se jih potem sploh lotevati? In res je med procesom prišlo do številnih sprememb in preobratov. Eden od primerov: lani sem si ogledala dokumentarec o rojstvu Slovenije, naslova se sicer ne spomnim, v katerem sem izvedela za izbrisane.

Ko sem kot mentorja k sodelovanju povabila oblikovalca Zephirja in Dacha, sem jima dejala, da bi se bilo zanimivo ukvarjati z njihovimi spomini. Projekt Neizbrisani je bil v osnovi namenjen raziskovanju, kako preplesti zgodbe izbrisanih z nečim tako vpetim v zgodovinsko-kulturni prostor Slovenije, kot je idrijska čipka. Tudi dekleti, ki sta se ukvarjali s projektom, sta na začetku imeli neko idejo. A potem, ko sta naredili intervjuje z nekaterimi od izbrisanih, so ju njihove zgodbe tako fascinirale, nekatere so bile tudi grozljive, da sta se odločili, da jih predstavita. Idrijska čipka je tako postala le delček projekta, ki sedaj denimo vključuje tudi intervjuje na treh velikih ekranih. Zelo pomembno je, da imajo ustvarjalci, ki so povabljeni k sodelovanju, popolno svobodo.

BIO28. bo potekal na več lokacijah po Ljubljani. Ena od njih bo seveda Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Katere so še druge?

V Mali galeriji Banke Slovenije bo predstavljen skupni projekt študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) ter študentov iz Univerze za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi. Nastal je na delavnicah, ki so potekale v Ljubljani in Ženevi, ko so študentje iz Švice prišli v Ljubljano in študentje ALUO v Ženevo.

Gre za projekt Denton, katerega izhodišče je resnični dogodek. V 60. letih minulega stoletja je severnovietnamska vojska sestrelila poveljnika ameriške mornarice Jeremiaha A. Dentona ml. in ga nato imela sedem let in sedem mesecev v zaporu, pri čemer je moral prenašati izjemno slabe življenjske razmere in tudi mučenje. Leta 1966 je Severni Vietnam v sklopu propagandne kampanje organiziral, da ga je intervjuvala japonska televizija. Med govorjenjem pred kamero je Denton v Morsejevi abecedi z očmi utripal besedo T-O-R-T-U-R-E (mučenje). Japonska televizija je posnetek prodala ameriški televiziji in prišel je tudi do ameriške mornariške obveščevalne službe, ki je tako dobila potrditev, da so ameriške vojne ujetnike v zaporu mučili. To je bilo izhodišče projekta o skrivnem jeziku rož, na katerega so študentje podali zelo sodoben odgovor mlade generacije.

Tu sta še galerija Isis in seveda MAO, kjer bo predstavljen pester nabor. Med drugim se na razstavi posvečamo zgodnjemu filmu, saj izum fikcije v filmu pripada ženski, francoski cineastki Alice Guy, na katero pa zgodovina filma pozablja. Vključena bodo umetniška dela, pohištvo - nekaj stolov, tudi vaze, a zelo specifične.

Naj poudarim, da obiskovalec na razstavi ne bo videl tega, kar lahko najde v trgovinah. Namesto tega bo razstava pripovedovala o klišejih, povezanih z rožami, ki predstavljajo komodizacijo žensk v idealiziran model lepote. Zastavljena bo na način, da bo obiskovalca vzpodbujala k raziskovanju. Kot zasebni detektiv se bo podal na lov za odgovori, ki pa jih bo našel šele čisto na koncu. Razstave so sicer namenjene izobraževanju občinstva, a z njimi lahko tudi razveseljujemo obiskovalce. In verjamem, da bodo obiskovalci inteligentni in da se bodo zabavali.

Bienale oblikovanja je bil v 60. letih minulega stoletja ustanovljen kot bienalna primerjalna razstava jugoslovanskih in tujih dosežkov na področju industrijskega oblikovanja. Danes je strukturiran kot dolgoročni proces sodelovanja skupin oblikovalcev in večdisciplinarnih strokovnjakov, ki razvijajo alternative uveljavljenim sistem. Kako vidite njegovo vlogo in pomen v svetu danes?

V svetu oblikovanja je danes ena najpomembnejših prireditev Salone del mobile (Sejem pohištva) v Milanu, ki je to, kar pove že njegov naslov in je tudi bolj poslovno naravnan.

Vprašanje, ki ga zastavljam sama, pa je: ali res potrebujemo še več predmetov, še več stolov, ali jih imamo dovolj? Obrat, ki se je z BIO zgodil pred nekaj leti, me je prepričal, da sem postala del tega projekta. Bil je zanimiv, a BIO je ostal po mojem mnenju še vedno premalo političen, čeprav je ena redkih, če ne edina manifestacija, ki oblikovanje lahko obravnava kot mesto političnega diskurza.

S spoznanjem, da muzej ni trgovina, temveč prostor, kjer se rojevajo ideje, prostor refleksije in prostor, kjer se poskuša narediti nekaj za skupnost, je BIO postal izjemna redkost in tudi izjemo dragocen. Je kot diamant. In če hočemo, da se bo ta dogodivščina nadaljevala, potrebuje ustrezno podporo države. Naj dodam, da je BIO poseben tudi zaradi tega, ker za njim stoji muzej. Običajno za manifestacijami, ki si zastavljajo tovrstna vprašanja, stoji izobraževalna sfera.