Zvonka Makuc za STA: Za dobro filmsko kostumografijo je ključno, da ni pretiravanj

Že proti koncu šolanja na srednji šoli za oblikovanje ste se začeli ukvarjati z modnim svetovanjem in novinarstvom, čemur ste se posvečali nekaj let, nato ste 15 let vodili otroški butik. Kaj vas je pripeljalo v svet filma, televizije in gledališča?

Kar se tiče pisanja o modi, z njo nikoli nisem bila ravno obsedena. Kar sem pisala o modi, je bilo bolj s sociološkega vidika, ne pa denimo o tem, katere barve so moderne. To me ni zanimalo. Z butikom je bilo nekaj časa zanimivo, nato sem se naveličala, predvsem pa se je v Ljubljani pojavila konkurenca. Množično so se začele odpirati trgovine, kar se je seveda poznalo tudi pri prodaji.

Že ko sem pisala in ko sem vodila butik, sem tu in tam delala kratke filme. Nato me je prijatelj, filmski producent Marcel Buh, vprašal, če me to delo zanima. Začela sem več delati in se povsem navdušila. Vse življenje sem strašno rada snemala. Vsak nov projekt mi je bil zanimiv. Snemanje filmov je tudi zelo razgiban proces, nekaj časa je delo zelo intenzivno, nato si prost, nato čez nekaj mesecev spet delaš.

Zasnovali ste kostumografijo za 15 celovečernih filmov. Kateri med njimi vam je ostal najbolj v spominu?

Moram priznati, da Sreča na vrvici, ker je bil to moj prvi celovečerni film. Zelo rada sem delala z Goranom Vojnovićem, saj je krasen režiser, zelo so me zanimale tudi njegove teme. Rada sem sodelovala tudi pri filmu Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića, tam je bila mednarodna ekipa. Garali smo, a tudi rezultat ni izostal, saj je film dobil oskarja za najboljši tujejezični film. Vsi, ki smo bili zraven, smo bili res ponosni.

Vsak moj film mi je bil po svoje drag. Vsak ima svojo zgodbo, povezano tudi z igralci, ki jih imam strašno rada, oni res niso dolgočasni. Med snemanjem ekipa postane velika družina, ki mesec ali mesec in pol živi skupaj. Gre za poseben občutek, ki ga marsikdo ne pozna, gre res za nekaj zelo lepega.

Koliko časa pred pričetkom snemanja ste običajno začeli snovati kostume, se pripravljati na snemanje?

To je vedno odvisno od tega, kdaj je producent dobil sredstva. Do konca se je čakalo, ali denar bo ali ne. Dokler ni imel denarja, si ni mogel privoščiti niti ekipe, saj ni vedel, ali jo bo lahko plačal.

Za film Veter v mreži, ki je kostumsko zelo zahteven, saj je bilo treba kostume zašiti, smo se pripravljali dva meseca in pol. Sledilo je še mesec in pol snemanja. Pri nas ni mogoče, da bi se na film lahko pripravljali leto dni, kot je to običajno kje drugje. Tudi v primeru bolj kompliciranega filma, gredo stvari pri nas enkrat hitreje.

Kje po snemanju končajo kostumi, to me je vedno zanimalo?

V preteklosti so šli v fundus. A originalnih kostumov, še posebej če gre za sodoben film, je v resnici zelo malo. Večinoma se oblačila izposodi. Primer, obleke mojega moža, Gojca, so v veliko filmih. Če je bilo treba, sva s pomočnico vse odnesli od doma. Za glavne igralce se je vendarle običajno šlo v trgovino po nova oblačila. Denarja je bilo namreč vedno zelo malo. V fundusih se stvari izgubijo, pride do izposoj. Če bi na Viba film prišla recimo zdaj, bi verjetno našla le še zelo malo kostumov iz filma Veter v mreži.

Kostumografije ste ustvarili tudi za televizijo in gledališče. Kje so razlike v primerjavi s kostumografijami za celovečerne filme?

Med filmom in televizijo ni velikih razlik, je pa velika razlika med omenjenima in gledališčem. V gledališču greš lahko precej čez, če je za to potreba. V filmu mora biti kostum tak, da gledalca ne zmoti, da pa dobro opiše neko okolje, karakter lika. Včasih mi je kdo rekel: "Tebi je super. Lahko si kar izmišljuješ." A to ni res.

Ko smo delali Vojnovićev film Čefurji raus, sva šli s scenografinjo za tri dni sedet v Štepanjsko naselje. Opazovali sva, kako so predvsem mladi oblečeni. Odkrili sva, da ima mladina tam povsem svoj stil. Tam namreč živi precej priseljencev iz Bosne in Srbije, ki so, kar se tiče oblačenja, drugačni. Ugotovili sva, da moram junake obleči drugače, kot bi oblekla tipične Ljubljančane.

Kostumografija je nedvomno pomemben segment vsakega filma. Kaj je ključno za dobro filmsko kostumografijo, če ne govorimo o spektaklih, in kaj so največje napake, ki jih kostumograf lahko zagreši?

Za dobro filmsko kostumografijo je nedvomno ključno to, da kostumograf ne pretirava pri kostumu, če za to ni razloga. Zelo sem uživala pri filmu Veter v mreži, katerega dogajanje je postavljeno v čas malo po letu 1900, a so takšne priložnosti pri slovenskem filme res redke. Pri sodobnem filmu kakšen lik dopušča, da ga bolj odtrgano oblečeš, tega si kostumografi želimo.

Na šoli za oblikovanje je bila vaša profesorica tudi legenda slovenske kostumografije Alenka Bartl. Se spomnite kakšnega njenega nasveta, ki vam je pozneje prišel prav?

Takrat smo bili še otroci, ona pa taka dama, da smo jo samo gledali. Takrat še nisem vedela, da se bom ukvarjala s kostumografijo. Od nje sem kasneje dobila res lep kompliment za Vojnovićev film Piran-Pirano.

Časi za slovenski film nikoli niso bili prav lahki. Kako jih vidite vi?

Vsako leto je težje. Možu vsak teden rečem, da se dogaja krivica. Na televiziji poročilom sledi šport, nato vreme, kultura pa pride na vrsto šele okoli 23. ure, razen izjemoma. Če je za šport na voljo 15 minut, bi jih moralo biti tudi za kulturo. In če denimo nek film dobi nagrado, bi to moralo biti v poročilih objavljeno na veliko, a je ponavadi čisto na kratko.

Ko se je film Nikogaršnja zemlja predstavljal na filmskem festivalu v Cannesu, sva bila tja s scenografom povabljena kot člana ekipe, to je res redko. V treh dneh, kar smo bili tam, se za naju slovenski novinarji niso zmenili. Film je bil nato v Cannesu nagrajen za scenarij.

Ko pa je film dobil oskarja, je bilo v poročilih omenjeno le, da je Slovenija sodelovala s finančnim deležem. To me je močno razburilo. Krivično je bilo do vseh, ki so pri filmu sodelovali. Poklicala sem na televizijo in povedala, da to ni pošteno. Nato so naju s scenografom povabili, naj za poročila podava izjavo. Na koncu so scenografa izrezali, meni pa pustili le stavek, da ni šlo samo za denar, ampak da so pri filmu sodelovali tudi določeni ljudje.

Kaj bi položili na srce vsem, ki se danes ukvarjajo s filmsko kostumografijo?

Naj ohranijo mirne živce. In da naj imajo radi film. Film je ena velika ljubezen. Ljudi, ki imajo radi film, je kar nekaj, zato slovenskih film tudi vztraja. Od honorarjev pri filmu pa ni obogatel še nihče.

In še glede nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo. Zelo sem vesela, da sem jo dobila kot kostumografinja. Kostumografija, scenografija in maska so po mojem mnenju še vedno premalo opažene, so zapostavljene, a za podobo filma izjemno pomembne.