V Sežani odprli razstavo tarotnih svetov Erika Lovka

Z razstavo Med kartami in usodo: Lovkovi tarotni svetovi so obeležili 15. obletnico smrti umetnika iz Postojne, ki je po končani srednji šoli za strojništvo študiral slikarstvo v Benetkah in Firencah, kjer je leta 1976 diplomiral, nato pa leta 1979 v Ljubljani zaključil specialko kiparstva. Prvo razstavo je imel leta 1970 v Firencah, nato pa svoja dela predstavil še na okrog 70 samostojnih in skupinskih razstavah.

Formalno izhodišče za serijo enaindvajsetih slik formata 140 x 200 cm je igra med igralnimi kartami tarok in tarot kartami za vedeževanje, ki se tradicionalno uporabljajo za vpogled v človekovo nezavedno. A kot je na otvoritvi povedal kustos Menaše, Lovka nikoli ni zanimala preteklost, saj je bil od svojih umetniških začetkov vedno moderen.

"Kar imamo pred seboj, je komplet kart velikih skrivnosti (21 kart velike arkane), ki jih je Lovko interpretiral v skladu s tradicionalnim poimenovanjem, a nikakor ne v skladu s tradicionalno ikonografijo, ta je namreč izrazito sodobna, tako kot je bil on vedno od vsega začetka izrazito sodoben slikar," je povedal Menaše.

Slike so sicer poimenovane po tradicionalnim imenih posameznih tarot kart (Cesar, Puščavnik, Norec, Stolp, Ljubimca), "vsebinsko pa se odločno odmikajo v osebno mitologijo", je v spremljajočem katalogu zapisal kustos. Na slikah tako vidimo Lovkov avtoportret z Malim princem v ozadju, naslikal je tudi hčerko Majo Lovko.

Menaše se je sicer z umetnikom spoznal v 80. letih preteklega stoletja, ko je najprej prišel v stik z Lovkovimi kipi, malimi kipi v kamnu, za katere pravi, "da so bili popolnoma drugačni od vsega, kar je do tedaj nastalo v slovenski umetnosti, odpirali so nenavaden nov svet".

Kar Lovka nedvomno loči od ostalih umetnikov na Slovenskem je po mnenju Menašeja vpliv študija v italijanski Toskani. Če je kar nekaj slovenskih umetnikov študiralo v Benetkah, pa je Lovko edini, ki je študiral v Firencah. "Iz osebnih pogovorov vem, da mu je bila izjemno pri srcu zlasti Siena. Na tej razstavi sicer ne gre toliko za dobesedne vplive Toskane, na kakšni sliki so sicer tudi takšni. Gre predvsem za toskanski duh oziroma vzdušje, ki je v neturističnih mestih še vedno prisoten."

Menaše je že leta 2005 izdal monografijo o Eriku Lovku, leto prej pa je o njegovem delu diplomsko nalogo napisala tudi umetnostna zgodovinarka iz Postojne Mojca Grmek. Kot pravi Menaše, ga je pri Lovku pritegnila kvaliteta, pa tudi to, da "marsičesa sploh nisem razumel in sem se moral poglobiti v njegovo delo, kolikor sem se vedel in znal".

Menaše je poudaril tudi strogost kompozicije na Lovkovih slikah, ki da je vedno perfektna. "Kot da je samemu sebi na sliki zadal nek problem, ustvaril likovno nemogočo situacijo, ki jo je potem reševal z uglaševanjem velikih in malih elementov."

Med Lovkovimi stalnimi motivi sta glasba, od jazza do tanga, saj ga je slednji obsedal še posebej v kasnejšem obdobju, in tehnologija, zlasti letala, ki so ga spremljala že od otroštva. Veliko je ustvarjal tudi portrete, tako družine, znancev ali javnih osebnosti, na aktualni razstavi se npr. pojavi Jenifer Lopez. "Kaže, da je rad delal s konkretnimi modeli," je za STA povedal Menaše.

Lovko je bil rojen leta 1953 v Postojni, kjer je preživel večino življenja do smrti leta 2009. Mnogi pa se ga spomnijo kot profesorja umetnostne zgodovine na Šolskem centru Postojna, kjer je poučeval 25 let. Kot je na odprtju povedal postojnski župan Igor Marentič, je posthumno postal tudi častni občan občine, mnogi Postojnčani pa imajo doma njegova dela, saj je večkrat rad tudi kaj podaril. Dobro obiskano odprtje razstave je bilo tudi priložnost za druženje umetnikov, Lovkovih znancev, družine in prijateljev, minilo pa je v znamenju razmišljanja, da si Lovkovo delo zaslužili obsežno retrospektivo, kjer bi predstavili tako njegov slikarski kot kiparski opus.

Razstava v Veliki galeriji Ivana Varla kulturnega doma v Sežani je na ogled do 24. novembra.