Slovenska filmska dediščina eden od gradnikov nacionalne identitete

Vsa nerešena vprašanja kličejo po sistemski ureditvi. Ta se nakazuje v vzpostavitvi samostojne ustanove za restavriranje filmov. Zgledi iz tujine so pri tem različni, ena od možnosti bi lahko bilo javno-zasebno partnerstvo.

Pri ministrstvu za kulturo so na vprašanje STA sicer odgovorili, da je trenutna zakonska podlaga ustrezna. Spomnili so tudi na septembrsko delovno srečanje na temo digitalizacije in restavriranja filmske dediščine, ki ga je organizirala Slovenska kinoteka v sodelovanju s Francoskim inštitutom za kulturo. Ob tej priložnosti je Slovenijo obiskala Simone Appleby, ki pri francoskem nacionalnem centru za kinematografijo (CNC) vodi laboratorij za digitalno restavriranje. Prav na podlagi tega obiska naj bi CNC naredil končno analizo, še posebej glede manjkajoče opreme, ki bi bila najprimernejša za slovenske ustanove. Glede slednjega so na ministrstvu za kulturo še izpostavili sposoben in izobražen kader, ki zna z opremo ravnati in jo vzdrževati.

Digitalno restavriranje slovenske filmske dediščine

Filmi se v prvi vrsti restavrirajo iz dveh razlogov; da se ohranijo in da ponovno postanejo dostopni. Digitalna tehnologija je posegla tudi v obnovo filmske dediščine in poleg analognega prinesla tudi digitalno restavriranje. V slednje so pri nas vpete tri ustanove: Slovenska kinoteka, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije (SFA ARS), ki vse od svoje ustanovitve leta 1968 sicer skrbi za ohranjanje izvornega filmskega arhivskega gradiva, in Slovenski filmski center (SFC), ki je nosilec pravic za predvajanje velike večine slovenske filmske dediščine, nastale med letoma 1948 in 1994. Na področju digitalne obnove filmov svoje storitve ponujata tudi zasebni podjetji Teleking in Iridium Film.

Pri ministrstvu za kulturo so za STA ob tem menili, da je ključno, da SFA ARS, Slovenska kinoteka, SFC in nenazadnje tudi RTV Slovenija "tesno in tvorno sodelujejo".

Eno od glavnih vodil pri restavriranju je, da naj bo film čim bolj podoben tistemu ob premiernem predvajanju. Priporočila in smernice Mednarodne federacije filmskih arhivov in kinotek (FIAF) nalagajo čim manj posegov v film. Edina ustrezna referenca, kako je bil film videti nekoč, so po besedah tehničnega direktorja Telekinga Zorana Mihailovića kopije filmov, ki so se tudi največ uporabljale, a so hkrati zaradi tega tudi najbolj poškodovane.

Financiranje restavriranja slovenskih filmov sistemsko ni urejeno, se pa določena sredstva vsako leto namenjajo v okviru zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Zaradi lanskoletnih poplav letos na osnovi tega zakona, ki je znan tudi kot zakon o kulturnem evru, sredstva niso bila dodeljena.

Ženja Leiler Kos, direktorica Slovenske kinoteke, kjer se trenutno ukvarjajo predvsem z digitalizacijo in digitalnim restavriranjem svoje zbirke eksperimentalnih slovenskih filmov, je za STA opozorila, da so vsi, ki v Sloveniji sodelujejo pri restavriranju filmske dediščine, s skupnimi močmi v štirih letih naredili velike korake naprej. Ob tem je dodala: "Prišli smo do svojih kadrovskih in finančnih limitov, zato bi sedaj potrebovali podporo države za sistemsko ureditev."

V kinoteki je namreč poleg finančnih in kadrovskih vzrokov tudi zaradi nerešenih zakonskih zagat, ki so povezane z upoštevanjem želja avtorjev pri restavriranju filmov, digitalno restavriranje filmov s prednostnega seznama v okviru nacionalnega programa digitalizacije in digitalne obnove slovenske filmske dediščine zastalo.

Od digitizacije do digitalnega restavriranja in nazaj na filmski trak

Z digitizacijo, kjer se analogni zapis na filmskem traku pretvori v digitalno obliko s pomočjo digitalnega orodja, ki skenira analogni zapis, se je pri nas prvi začel ukvarjati SFA ARS. Ob stoletnici slovenskega filma so se leta 2005 lotili najzahtevnejšega zalogaja tako z vidika starosti izvornih trakov kot tudi posnetega formata; prvih filmskih posnetkov pionirja slovenskega filma Karola Grossmanna iz leta 1905 in 1906. Po nekajletnem premoru in prejemu ustreznih sredstev so nato leta 2009 nadaljevali z digitizacijo 11 krajših filmov, ki so nastali pred letom 1940, je za STA med drugim povedala vodja SFA ARS Tatjana Rezec Stibilj.

Mihailović ob tem meni, da bi morali filme, če so v slabem stanju ali zelo pomembni, čim prej digitizirati.

Po digitizaciji sledi digitalno restavriranje, ki je lahko zelo dolgotrajen proces. Traja lahko tudi dve leti, zagotovo pa vsaj nekaj mesecev. Pri restavriranju filma se prvenstveno odpravijo posledice časa in tudi morebitne mehanske poškodbe, ki so nastale, ko se je film že odpravil na pot po kinematografih.

Še pred začetkom restavriranja je potrebno med drugim temeljito raziskati okoliščine nastanka filma, pregledati vso arhivsko gradivo in pogledati vse ogledne kopije filma, ki so še na voljo. Nato sledi skeniranje tako negativa zvoka in tona ter najboljše referenčne kopije, če je na voljo. Prav zaradi vsega naštetega je vsak projekt restavriranja specifičen.

Priprave, vključno s temeljito in celovito raziskavo, na prvi pogled morda delujejo zapleteno in drago, a dejansko poenostavijo celoten kasnejši proces, je prepričan Mihailović. Ob tem je Leiler Kos za STA opozorila, da pri restavriranju filmov na prvem mestu ne sme biti komercialni interes, Rezec Stibilj pa je dodala, da če je digitizacija dokaj predvidljiva ter morda stroškovno in časovno manj zahtevna, je lahko na drugi strani restavriranje samo dokaj nepredvidljivo in zaradi tega tudi dolgotrajnejše in dražje.

Po digitalni obnovi je pomembno, da se najpomembnejša filmska dediščina vrne na filmski trak. Ta ima ob pravilni hrambi neprimerno daljšo dobo - ob ustreznih pogojih materialnega varstva tudi več kot sto let - kot digitalni zapisi, za katere naj bi veljal rok trajanja do 30 let.

13.000 filmskih naslovov v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS

SFA ARS v fondu AS 1086 Zbirka filmov po zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih hrani slovensko filmsko arhivsko gradivo (montiran negativ slike in zvoka in projekcijsko kopijo za posamezne filme). Ta zbirka trenutno obsega več kot 13.000 naslov, večina jih je na filmskih trakovih.

Po podatkih SFC bi bilo potrebno pri slovenski filmski produkciji do leta 1991 prvenstveno digitalno restavrirati približno 200 celovečernih filmov in še dvakrat toliko kratkih filmov.

Glede celovečernih filmov, ki so bili posneti od samostojnosti Slovenije dalje, so pri SFC navedli, da filmi od leta 1991 do leta 2011 niso več dostopni in primerni za prikazovanje, kar je dodatnih 60 filmov, če gre samo celovečerne filme. Se pa zanje predvideva manj zahteven postopek digitalnega restavriranja od filmov, ki so nastali do leta 1991, saj originalni materiali še niso bili tako močno podvrženi zobu časa.

Digitalno restavriranje slovenskih celovečernih filmov

Prvi slovenski celovečerni film iz leta 1931 je V kraljestvu Zlatoroga. Celotno digitalno restavriranje je opravil SFA, kjer si še vedno prizadevajo, da bi film prepisali tudi na 35-milimetrski filmski trak. Za film od premiere digitalne oblike dalje vlada veliko zanimanje, kar po besedah Rezec Stibilj kaže, da obstaja potreba po tem, da gredo tovrstni filmi med ljudi. Kot dodaja, se vse premalo zavedamo pomena slovenske filmske dediščine kot enega od gradnikov nacionalne identitete.

V Sloveniji smo doslej po podatkih SFC digitalno restavrirali 24 celovečernih filmov in 35 kratkih filmov. Edini celovečerni film, ki je po digitalnem restavriranju dočakal tudi vrnitev na filmski trak, je Triptih Agate Schwarzkobler v režiji Matjaža Klopčiča iz leta 1997. To velja tudi za leta 2005 digitalno obnovljene tri Grossmannove filmske posnetke ter 11 drugih kratkih filmov.

V Slovenski kinoteki kot svoja dva najbolj uspešna projekta digitalne obnove, pri katerih so tudi v strokovnem smislu naredili največji korak naprej, uvrščajo digitalno obnovljena filma Slike iz življenja udarnika Bahrudina Bata Čengića z letnico 1972 in Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine, ki je nastal deset let kasneje. Slovenska kinoteka je sicer svojo restavratorsko dejavnost začela že leta 1995 z analognim restavriranjem filma Ko sem bil mrtev Ernesta Lubitscha.

Zadnja dva celovečerna filma, ki sta bila pri nas posneta in prikazana s filmskega traku, sta po podatkih SFC Lahko noč, gospodična režiserja Metoda Pevca in Stanje šoka režiserja Andreja Košaka, oba z letnico 2011. Po navedbah Slovenske kinoteke se sicer občasno kakšen film še vedno posname na filmski trak.

Digitalno restavriranje barvnega celovečernega filma lahko stane tudi 70.000 evrov, povprečna cena pa se giblje med 30.000 in 50.000 evri. Ob tem je za vrnitev na filmski trak potrebnih dodatnih 25.000 do 30.000 evrov.

V Sloveniji strokovnjakov manj kot prstov ene roke

Ne v Slovenski kinoteki in ne v SFA ARS ni redno zaposlene osebe, ki bi se ukvarjala zgolj z restavriranjem filmske dediščine. Če sedaj še premoremo nekaj strokovnjakov, pogled v prihodnost za ustreznim podmladkom ni obetavna. Tudi zaradi tega, ker v Sloveniji ni ustreznega formalnega izobraževanja. Omeniti velja, da gre za zelo specifične poklice, ki so običajno tudi zelo slabo ovrednoteni v plačnih razredih. Zaradi tega se večinoma tisti, ki imajo ustrezno znanje, raje usmerijo v postprodukcijo kot v restavriranje filmov, je opozorila Leiler Kos.

Še na en vidik, ki je pomemben pri restavriranju filmske dediščine, je opozoril Mihailović z besedami, da je "vse manj ljudi, ki bi filmski trak imeli sploh v roki".

Poleg kadrov je odprto tudi vprašanje opreme. V Sloveniji nimamo ustreznega laboratorija, kjer bi se ukvarjali z ohranitvijo filmov na filmskem traku, klasičnim kopiranjem. Javne ustanove tudi ne premorejo nujnega 4K skenerja, ki je osnova za restavriranje filma v kvaliteti, ki omogoča kinematografsko predvajanje. Zanj naj bi se cena gibala pri več sto tisoč evrih. Večina tovrstne digitizacije se tako opravlja v tujini.

Samostojna ustanova za področje restavriranja filmov

V SFC podpirajo idejo o samostojni ustanovi za področje restavriranja filmov. Ob tem so opozorili, da bo film v Sloveniji prihodnje leto praznoval 120-letnico, a sedma umetnost pri nas še vedno nima svojega nujno potrebnega restavratorskega centra. Glede samostojne ustanove pri SFC še menijo, da ta ne bi smela biti peta samostojna nacionalna ustanova na področju filma, ampak bi morali znotraj že obstoječih posameznih ustanov urediti center za restavriranje filmske dediščine.

V Slovenski kinoteki, kjer že imajo svoj restavratorski center za male filmske formate, izpostavljajo predvsem potrebno po laboratoriju za restavriranje filmov, tako digitalno kot analogno, saj je včasih treba film restavrirati, še preden ga je mogoče sploh digitizirati in nato restavrirati.

V SFA ARS so prav tako za ustrezen restavratorski center, a opozarjajo, da ga je potrebno ustrezno podpreti s financami, kadri in opremo. Potrebno bi bilo "zelo natančno izdelati načrt kdo, kaj in kako," je dodala Rezec Stibilj.

Idejo o samostojno ustanovi podpirajo tudi v Telekingu. Po besedah Mihailovića imamo v Sloveniji potrebno znanje, dobre prakse zasebnega sektorja, kinoteko z njenim restavratorskim centrom in vrhunske restavratorje, zato bi morala tovrstna ustanova zaživeti čim prej.