Nova Gorica - mesto Ravnikarja in poznejših plasti arhitekture

Ko je leta 1947 Goriška ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra, je bilo logično, da potrebuje novega. Dileme glede slednjega so se sicer odprle že leto pred tem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije.

Kot je za STA povedal Vuga, ki je kot arhitekt in urbanist dolga leta deloval v Novi Gorici, je bila prva dilema ta, ali naj vlogo novega centra prevzame eno od obstoječih večjih naselij na tem območju - Ajdovščina, Solkan ali Šempeter, ki naj se razširi, ali naj se zgradi povsem novo mesto. S političnega vidika je bila sprejemljivejša odločitev za gradnjo novega mesta. Druga dilema je bila, kje bi bila primerna lokacija za gradnjo. V razpravi sta bili dve - med Šempetrom in Vrtojbo na Vrtojbenskem polju ter na Solkanskem polju in Blančah, južno od Solkana.

Ustanovili so posebno komisijo, končna odločitev, da bo mesto zgrajeno na Solkanskem polju in Blančah, pa je bila sprejeta po tem, ko je 15. septembra stopila v veljavo pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je določila mejo. Ministrstvo za gradnje, ki ga je vodil Matija Maček, se je odločilo za natečaj in k sodelovanju povabilo arhitekte Božidarja Gvardjančiča, ki je že do takrat sodeloval pri zasnovi novega mesta, Edvarda Ravnikarja in Marka Zupančiča. Izbran je bil Ravnikarjev načrt, saj je bil najbolj dodelan, moderen in v toku s takratno urbanistično doktrino.

Ravnikar pri načrtovanju sledil dvema osnovnima črtama

Kot pojasnjuje Vuga, sta bili osnovni črti Ravnikarjeve ideje dve. Gradil je mesto moderne, ki ga je v prostor postavil v skladu s tedaj najbolj izrazitim prostorskim elementom - železnico oziroma goriško železniško postajo. Slednja je namreč ostala na jugoslovanski strani meje, odrezana od Gorice. Glavna ulica magistrala (danes Kidričeva ulica) in tudi druge ceste v Novi Gorici so tako vzporedne z železnico. Poleg tega se je pri načrtovanju Nove Gorice skliceval na mediteranskost. Z magistralo je skušal poustvariti Cours Mirabeau v mestu Aix-en-Provence v Provansi - široko ulico, pokrito s krošnjami dreves, pod katerimi teče mestno življenje.

Po Ravnikarjevem načrtu je bila zgrajena prva plast Nove Gorice. Mesto je bilo umeščeno v prostor, zgrajene so bile glavne ulice ter določene smeri v mestu. Ravnikarjeva je tudi gradnja soliterjev na zelenih površinah, ki je značilnost mesta moderne. Še danes je Nova Gorica znana kot mesto zelenja, Ravnikarjev pečat je še danes izrazito viden, poudarja Vuga.

Že konec septembra 1947 so iz Ljubljane v Beograd poslali natančen investicijski program za izgradnjo mesta. Predvideno je bilo mesto z 10.000 prebivalci, ki bi bilo zgrajeno do leta 1951 z vso potrebno komunalno in družbeno infrastrukturo ter vsemi ustanovami, ki so bile izgubljene z izgubo Gorice in bi jih regija potrebovala. Vendar so dogodki, ki so sledili, posegli v gradnjo Nove Gorice.

Kot pojasnjuje Vuga, sta bila bila sicer motiva za izgradnjo novega mesta dva. Na eni strani potreba po novem mestu z izgubljenimi ustanovami, na drugi pa politična ideja o mestu kot vzoru, ki naj bo veliko in lepo, ki bo sijalo preko meje in bo gnilemu zahodu pokazalo uspešnost novega socialističnega sistema. To veličastno mesto naj bi bilo zgrajeno v petih letih, zgradile naj bi ga delovne brigade jugoslovanskih mladincev.

Spremenjene politične okoliščine upočasnijo gradnjo

Junija 1948 je prišlo do spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, po sprejetju resolucije Informbiroja, posledica pa je bila ekonomska kriza v Jugoslaviji. Na gradnjo Nove Gorice je imelo še hujši učinek to, da se je pojavil nov sovražnik na Vzhodu ter da je izginil motiv za gradnjo mesta, ki bi sijalo preko meje na zahodu. S tem ko je izginil politični motiv, so usahnili tudi finančni viri in gradnja se je bistveno upočasnila.

Vuga dodaja, da so bile pri gradnji novega mesta še druge težave. Tako denimo ni bilo na voljo dovolj materialov, primanjkovalo je strokovnjakov in delavcev. Takratni odgovorni za gradnjo so mu povedali, da je bil denar pravzaprav edino, česar ni primanjkovalo. Imeli so ga polne omare, a ga niso mogli porabiti.

Temeljna zasnova Nove Gorice je sicer sledila Ravnikarjevemu načrtu, pozneje pa so po teh načrtih gradili zelo malo. Ravnikar je pozneje ugotavljal, da pionirska zamisel o Novi Gorici ni bila uspešna: "Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija."

Vuga meni, da je poznejše objokovanje usode Nove Gorice in slovenskega urbanizma nasploh nesmiselno. Tudi v tem primeru namreč velja, da lahko zgradimo le toliko in tako, kot smo v danem trenutku sposobni. V trenutku, ko je slovenska vlada leta 1951 ukazala zapreti vsa gradbišča v Novi Gorici in delavce ter mehanizacijo poslala na dokončanje HE Moste pod Jesenicami, si lokalni politiki niso mogli pomagati z ničemer.

Naslednja desetletja Novi Gorici prinesla še več pomembnih arhitektur

Prva plast Nove Gorice je torej Ravnikarjeva, 50. leta minulega stoletja pa je sogovornik opisal kot za Novo Gorico najtemnejša, saj se je pojavil dvom o potrebnosti novega mesta in misel, da ga niso sposobni zgraditi. Kasneje so se stvari znova obrnile na bolje.

Med najbolj izstopajočimi stavbami Vuga izpostavlja Mestno hišo (občinsko stavbo), zgrajeno po načrtih arhitekta Vinka Glanza, ki je izrazita ne le po velikosti in videzu, ampak tudi po pomenu. Prva tri desetletja je služila ne le kot upravno, ampak tudi kulturno središče. V njej so bili pošta, knjižnica, kino, občasne gledališke predstave in koncerti, pokrajinski arhiv. V začetku 60. let minulega stoletja je bil zgrajen novogoriški Nebotičnik, ki je bil pokazatelj hotenj ponovnega bolj optimističnega zagona mesta. Projektant je bil Viljem Strmecki iz Ljubljane.

V letih 1967 in 1968 je bil po načrtih arhitekta Marjana Vrtovca zgrajen trgovski center, ki je bil prva peš cona v bivši Jugoslaviji. Pomenil je prelom z Ravnikarjevim načrtom, z njo pa so želeli ustvariti intimen, razgiban in privlačen ambient, ki ga ni bilo v tedanjih dolgih, širokih in praznih ulicah novonastajajočega mesta. Vuga je izpostavil še niz 15 stolpnic, ki jih je načrtoval sam, nastajal pa je med letoma 1978 in 1983. Domačini so ga poimenovali Kitajski zid, sam pa ga je zastavil kot orientir mestu in hrbtenico v sicer monotoni petetažni stanovanjski gradnji.

Nekaj pomembnih stavb je bilo zgrajenih v 90. letih minulega stoletja, v času siceršnje in ekonomske krize - gledališče SNG in nato še knjižnica, oba po načrtih arhitekta Vojteha Ravnikarja, ter mestni bazen po načrtih Emila Bratine. Po letu 2000 je bilo zgrajenega bolj malo.

Podobo Nove Gorice bo sooblikovala tudi EPK

Nova infrastrukturna projekta mestu prinaša tudi Evropska prestolnica kulture (EPK) Nova Gorica in Gorica 2025. Eden je revitalizacija Trga Evrope pred železniško postajo, ki si ga delita obe mesti. Vugi se zdi zanimivo, da se je EPK v fizičnem smislu skoncentrirala na prostor ob meji, ki je bil 50 let po vzpostavitvi meje obema mestoma "za hrbtom" in zapuščen.

Sam območje vidi kot presečno množico, kot prostor, ki hkrati pripada Gorici in Novi Gorici, ki pa je nekaj posebnega, s tendenco, da bi postal ne le medmesten ampak s svojimi programi tudi nadmesten in bi vplival na širšo regijo.

Pri tem ima Vuga v mislih celotno območje, ne le Trga Evrope, ki sega od bivšega mejnega prehoda Solkan na severu pa do Rožne doline na jugu ter vključuje tudi površine na vzhodnem robu železniške postaje, Kostanjevico z vilo in parkom Rafut (Laščakovo vilo) ter goriškim gradom na drugi strani. Širše je tu še povezava za pešce in kolesarje med središčema Nove Gorice in Gorice v novem železniškem podhodu, osrednjem elementu preurejene železniške postaje.

Drugi projekt je zunanji avditorij SNG Nova Gorica. Ta po besedah Vuge sicer v zunanjo podobo mesta ne posega bistveno, saj je po svoje le zaključek pred 20 leti zgrajenega gledališča, bo pa pomembno vplival na dojemanje mesta in na življenje v njem. Ko bo dobil še streho, bo v tamkajšnjih podnebnih razmerah lahko v uporabo ne le poleti.