misliLiffe: Literarni Sestri izkoristili razsežnosti filma
Ljubljana, 20. novembra - V sklopu tekmovalnih Perspektiv je na Liffu na ogled tudi celovečerni režijski prvenec Sestri francosko-grške igralke Ariane Labed. Roman Daisy Johnson, ki je preveden tudi v slovenščino, je Labed nudil odskočno desko, da sta nenavadni sestri zaživeli v njenem, zelo specifičnem filmskem jeziku.
September je od July starejša deset mesecev, kar je dovolj, da mlajša sestra počne vse, kar si starejša zamisli. September je zaščitniška in nezaupljiva do sveta, July za kanec bolj priljudna. Skupaj z mamo, umetnico, sestavljajo nekonvencionalno družinsko celico, ki je večina družbe ne sprejema.
Labed je roman posnela po uspešnici Daisy Johnson, ki bi ga lahko uvrstili v žanr psihološke srhljivke, a s številnimi drugimi primesmi. Kot je po koncu filma v torek zvečer povedal urednik pri Cankarjevi založbi Andrej Blatnik, je žanr zadnja leta v izrazitem vzponu, a z ambicijo, da preseže lastna pravila in zapolni vrzel med visoko in nizko literaturo. Tako sta Sestri tudi roman o odraščanju, družbi in odnosih.
Urednica pri založbi Literatura, ki je roman izdala v slovenščini, Veronika Šoster, je, kar zadeva zvestobo literarni predlogi, na strani večje svobode. Po njenem mnenju se tako lahko zgodba odpre na nov način, ki ga omogoča film. Obema z Blatnikom se zdi, da je pomembno, da se ohrani duha dela, nato pa naj režiserka ali režiser podata svoj avtorski pečat.
Labed je to dobro uspelo, sta se strinjala gosta. Njena filmska zgodba je bolj linearna, a hkrati veliko stavi na vizualne elemente, zvok, koreografijo, drobne detajle, ki naj mestoma pričarajo vzdušje iz tradicije gotske grozljivke. Vse je zelo telesno, otipljivo in organsko zapredeno v kodiran intimni svet sester.
"Všeč mi je umetnost, ki v prestopanju normalnih okoliščin postane mučna, nadrealistična in nekoliko odmaknjena od resničnosti. Ker si moramo za preživetje vsi ustvariti lastne jezike in kode. Da bi funkcionirali, moramo najti pot do samoizražanja onkraj besed. Gibanje kamere je oblika koreografije. Vse, povezano z gibanjem, mora biti skrajno premišljeno in natančno. Raje se osredotočim na igralce celopostavno kot na njihove izreze v bližnjem planu ali z zasuki kamere. Raziskujem medčloveško komunikacijo, zato je veliko bolj zanimivo opazovati telo med premikanje v prostoru," je o svojem filmu zapisala Labed.
Kdor je gledal film Attenberg Athine Rachel Tsangari iz leta 2010, za katerega je Labed v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igro in je bil na ogled tudi v Sloveniji, bo zaznal, kaj jo je navdušilo že takrat in kako uspešno je takratne poglede na komuniciranje in mizansceno prenesla v svoj režijski prvenec.