EPK Nova Gorica-Gorica: Dva različna svetova v iskanju povezovanja

Sobivanje dveh različnih mest bogastvo prostora

Prav sobivanje dveh različnih mest je po mnenju Medved bogastvo tega prostora, ki je zanimiv tudi za EPK. Izziv je, kako med njima ohraniti razliko in hkrati vzpostaviti čim boljšo komunikacijo, saj pri tem trčimo ob vprašanje jezika in pomanjkanja poznavanja drug drugega. EPK na tem prostoru je več kot na mestu, a gre za veliko daljši in večji proces, ki presega trajanje EPK. Hkrati je to izjemna priložnost, da se preteklo delo ovrednoti in poveže z novimi vizijami in sodelovanji, je povedala Medved.

Na vprašanje o sedanji identiteti prostora z dvema mestoma z različnima zgodovinama in preteklima režimoma je odgovorila, da sta ti dve diametralno različni mesti na istem mestu svojo identiteto gradili v kontrapunktu z drugo stranjo. Na eni strani je tako Gorica kot staro, tisočletno mesto, na drugi modernistična in socialistična Nova Gorica. Zanimivo se ji zdi iskati identiteto v prostoru, ki ga nekoč meja ni ločevala, čeprav je to krajina, kjer so se stikali različne kulture in jeziki, in ki uči predvsem preizpraševanja, kako razumeti svojo identiteto.

Velušček je povedala, da identitete Nove Gorice brez meje sploh ne bi bilo in zato je tudi menila, da lahko odsotnost meje na nek način zamaje to identiteto, ker mesto izgubi svojo raison d'etre, in Nova Gorica je nastala prav zaradi meje. Spomnila je, da je Ivan Maček Matija, takratni minister za gradnje, gradnjo Nove Gorice ob meji utemeljil tudi z besedami, da bosta ti dve mesti morda enkrat postali eno. "To je bilo leta 1948 in danes vemo, da je dobro, da mesti ostajata dve, vsaka s svojo različnostjo," je dodala.

EPK priložnost, da mesti izkoristita svoje potenciale

Kako Goričani v tem trenutku že živijo z EPK, je Velušček ponazorila z besedami, da na obeh straneh velja prepričanje, da na drugi strani delajo več in bolje. "Kot zmeraj je sosedova trava bolj zelena," je bila slikovita in izrazila upanje, da vendarle ta trava po koncu EPK ne bo požgana.

Medved je ob tem opozorila, da že dve desetletji pričakujejo, da se ti dve obrobni mali mesti, ki sta si v preteklosti kazali hrbet, končno obrneta drugo k drugemu in izkoristita vse svoje potenciale. Dodala je, da bi morali to priložnost izkoristiti vsaj z delčkom vizije, ki so jo imeli tisti, ki so po drugi svetovni vojni na tem območju gradili novo mesto. "Še zmeraj smo tukaj na razpotju in od nas je odvisno, ali se bomo premaknili naprej," je dodala.

Na vprašanje, kaj kot ustvarjalki pričakujeta od EPK, je Velušček odgovorila, da se je kljub vsem nitkam, ki so vedno bile prepletene, še vedno čuti, "kot da se tisti jarek iz prve svetovne vojne še ni umaknil, si pa ta prostor zasluži nekaj velikega, kot je EPK".

Medved je dodala, da bi moral poudarek ostati na besedi kultura kot tisti povezavi med posamezniki, ki ustvarja skupnost in družbo. Ob tem se ji zdi pomembno, da prestolnica postane tudi priložnost za razmislek, kako omogočiti pogoje za nadaljnje ustvarjalno delo in kako vzpostaviti mehanizme za trajno podporo kulturi, "da bi ustvarjalci in male nevladne organizacije našli spodbudo, da tukaj ostajajo, delajo in od tega tudi preživijo".

Menila je, da bi bilo škoda, če bi bila EPK zgolj revija številnih dogodkov, ki bi služili kot kulisa, za katero bi skrili votlost pomanjkanja kulture. "EPK ni samo promocija našega prostora, ampak odraža tudi vprašanja današnje Evrope, kaj sploh danes pomeni kultura, ali imamo čas zanjo, ali je to le boljši zabavni program ali ima še vedno moč ustvarjanja smisla in iskanja resnice, in koliko je ta sploh še relevantna," je opozorila.

Rešilec spomina del uradnega programa EPK

Del uradnega programa EPK je tudi projekt Rešilec spomina obeh sogovornic, ki je po mnenju Medved posledica njunega dolgoletnega dela. To se je začelo z ustvarjanjem dokumentarnih filmov o osebnih spominih na zgodovinske prelome 20. stoletja na obeh straneh meje. Po njenih besedah gre za poseben pogled na ta prostor, ki od njunega prvega filma leta 1998 ni želel biti nacionalno ali ideološko omejen, temveč ga je gnala radovednost, kaj ta prostor v resnici je.

"Odkrili sva čisto novo zemljo in iz tega sta potem nastali potreba in želja, da snemava veliko več, kot bi bilo smotrno za dokumentarni film. Tako je nastajal Arhiv spomina in Rešilec spomina je njegovo nadaljevanje. Trenutno je v postprodukciji dokumentarni film o drugi svetovni vojni s še zadnjimi osebnimi spomini na ta usoden čas, je povedala Medved in dodala, da gre pri tem tudi za izziv, kako v tem zaostrenem času o preteklosti, ki je prinesla krvave delitve, govoriti na način, ki bo povezoval.

Za Velušček je zbiranje zgodb in spominov skorajda način življenja. Rada posluša ljudi, ki želijo deliti svoje spomine, Medved pa v montaži iz teh pripovedi šiva dokumentarne zgodbe. Seveda skupaj s sodelavci, je nadaljevala Medved in omenila najbližje Hijacinta Jusso, Fabrisa Šulina in Neli Maraž. Velušček je priznala, da je iskanje spominov bitka s časom, saj ljudje odhajajo. Spomnila je tudi, da jima je na filmski trak še uspelo ujeti tiste, ki so prvo svetovno vojno videli na lastne oči. "Ta vojna, ki je sedaj samo še v knjigah, je na teh posnetkih še na njihovih obrazih, v očeh in govoru," je ponazorila.

Medved je dodala, da ko poslušaš osebne zgodbe in spomine, preteklost naenkrat zagledaš drugače in včasih to tudi zamaje prepričanost v neko idejo o lastni identiteti. "Da se ta tla pod nogami zamajejo, je dobro, čeprav je strašljivo, ampak takrat moraš pogumno iskati dalje," je dodala.

Prostor s konfliktno zgodovino je bogat z zgodbami, ki niso enoznačne, ampak paradoksalne, dvoumne in polne ironije. "Tukaj je rudnik zgodb, ki so lahko podlaga za raznoliko umetniško ustvarjanje. Tudi to je eden od namenov Rešilca spomina, ustvarjati banko dobrih zgodb," je še povedala.

Spomini, ki jih zbirajo v okviru projekta Rešilec spomina, bodo deloma predstavljeni v dokumentarnem filmu in deloma na stalni postavitvi Epica - Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja, ki je eden osrednjih projektov EPK.

Sodelovanje eden od pogojev za ustvarjanje

O usodi njunega Arhiva spomina je Medved odgovorila, da je ta prav tako odvisna od sodelovanja, ne samo čezmejnega, tudi doma. Ideja arhiva je bila, da bi to postal neke vrste spominski album obeh mest, ki je kot vsak družinski album delo v nenehnem nastajanju, a potrebna sta stalna podpora in sodelovanje vseh deležnikov. Žal sta tudi na področju kulture postala tekmovalnost in posledično izključevanje nekaj običajnega, kar pa je skregano z njenim bistvom, torej iskanjem kontinuitete in povezovanjem v skupno dobro, je dodala in priznala, da se tudi sami srečujeta s težavami pri sodelovanju. Vzrok je banalno nerazumevanje, kaj je ustvarjalno delo.

"Ustvarjanje nujno potrebuje občutek varnosti in v delovnem okolju, ki je izključevalno, je to zelo težko. Ob pomanjkanju javne kritične refleksije in strokovnosti, v tej borbi za vrtičke, seveda najprej izpadejo prav ustvarjalci, saj delajo iz drugačnega vzgiba" je opozorila in dodala, da med ustvarjalci in nevladniki vlada zelo dobro sodelovanje, ki se je v tem času še okrepilo. Prav tako dobro sodelujejo z EPK in drugimi javnimi zavodi, je še dodala.

Osebni spomini življenja ob meji

V pogovoru za STA sta obe tudi delili lastne spomine na Novo Gorico. Kot je povedala v Plaveh rojena Velušček, Nova Gorica zanjo ni bilo mesto njenega otroštva, je pa meja po drugi svetovni vojni zarezala v njeno družinsko zgodovino. Njena mama je kot edina iz ožje družine odšla v Jugoslavijo, njena nona in vse tete pa so ostale v Gorici v Italiji. Mamimo družino je tako spoznavala po kapljicah in jo prvič videla, ko je bila stara dve leti. Takrat je bil slavni pohod metel, ko so za en dan odprli mejo in so se ljudje zgrinjali na drugo stran. Sama je tudi Gorico doživljala kot svoj dom, čeprav je odraščala v Novi Gorici. Kasneje je na obeh straneh tudi poučevala, italijanščino v Novi Gorici in slovenščino v Gorici ter dijake nagovarjala k radovednosti za drugo stran.

Medved se ima za pravo Novogoričanko. Odraščala je v enem od novogoriških blokov in je mejo razumela tudi kot svojevrstno oporo, ki ji je nudila občutek svobode. "Ker tudi sonce je zahajalo v Italiji in ta veliki svet je bil na dosegu roke." Spomin je sklenila z eno od pripovedi iz Spovednice tihotapcev - akcije zbiranja spomina, ki je bila izvedena na nekdanjem mejnem prehodu na večer vstopa Slovenije v Schengensko območje: nekdo se je spominjal, da je prvič razumel, kaj je svoboda in jo občutil, ko je dobil prepustnico in je kot 12-letni Italijan sam odkolesaril na drugo, takratno jugoslovansko stran.

***
Nadja Velušček in Anja Medved, mati in hči, sta avtorski tandem, ki vrsto let ustvarja na področju dokumentarnega filma. Anja je diplomirana gledališka režiserka. Nadja je upokojena profesorica italijanskega in slovenskega jezika. Bili sta dolgoletni sodelavki čezmejne organizacije Kinoatelje, v okviru katere sta od 1998 do 2017 posneli 20 dokumentarnih del ter organizirali številne čezmejne projekte, med drugim spominodajalske akcije na nekdanjem mejnem prehodu - Arhiv spomina in okoljsko filmsko karavano Soča sooča. Danes ustvarjata v okviru svojega zavoda KINOkašča / CINEMattic, filmski produkciji in hranilnici spomina.

Za svoje delo na področju filma in čezmejnega sodelovanja sta prejeli vrsto nagrad. Leta 2006 je Velušček prejela nagrado treh občin za izjemne dosežke na področju čezmejnega sodelovanja, leta 2012 sta skupaj prejeli nagrado Franceta Bevka za vrhunske dosežke na področju kulture, ki jo podeljuje Mestna občina Nova Gorica, ter priznanje obeh krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji (Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij) ob slovenskem kulturnem prazniku, ki jo za izjemne umetniške dosežke ali življenjsko delo podeljuje slovenska skupnost v Italiji.

Leta 2022 je Velušček prejela plaketo dokumentarno ime, ki jo za posebne dosežke podeljuje mednarodni filmski festival dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru.