Slovenski knjižni sejem razpet med ljubeznijo do knjige in komercializacijo

Na knjižnem sejmu je letos na programu 280 dogodkov. Na enem izmed njih je v dvorani Založniške akademije francoski knjigarnar in profesor z univerze v Lyonu David Piovesan med drugim povedal, da je v svoji raziskavi, v kateri je primerjal knjigarne v več kot 20 evropskih državah, opazil, da imajo vse podobno vizijo glede knjigarništva, ki ga pojmujejo kot nekaj več od prodaje oziroma posla. To misel bi lahko prezrcalili tudi na ljubljanski knjižni sejem, kjer dobi obiskovalec občutek, da vsi, ki stojijo za stojnicami, zlasti pa uredniki, vodje knjigarn in založniki, ki tekajo po sejmu, živijo za svoje knjige.

Pozornega obiskovalca pa že ob vstopu zmoti postavitev, kjer se zdi, da je večji del namenjen velikim založbam, manjše pa so postavljene ob rob. A ta zgodba še zdaleč ni tako enostavna, kot se zdi. Dejstvo je, da je prostor, na katerem lahko založbe zložijo in razstavijo svoje knjige, drag. Za kvadratni meter je treba odšteti 168 evrov. Nekaj popusta (cena je 115 evrov na kvadratni meter) imajo založbe, ki so včlanjene v zbornico Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev, a ta članarina je, kot poudarjajo v majhnih založbah, tako visoka, da si je ne morejo privoščiti. Zelo drag je, kot so pojasnili organizatorji, že sam najem prostorov, ki jim ga omogoča Gospodarsko razstavišče. Obenem so visoki tudi stroški priprave sejemskega prizorišča. Že denimo samo polaganje talne obloge, s katero je prekrita večina sejmišča, znese kar nekaj evrov na kvadratni meter.

Knjige med tržnim blagom in kulturno dobrino

Po besedah založnika in urednika Sama Ruglja iz založbe UMco se je knjižni sejem znašel na razcepu. Organizatorji se morajo "po treh letih, odkar je na Gospodarskem razstavišču, odločiti, ali bo šel v smer nadaljnje komercializacije, ki smo ji že priča, ali pa se bodo zavzeli za bolj enakovredno obravnavanje vseh pomembnih založb, kjer ne bo vloge igral le denar, ampak tudi kulturni pomen". Po njegovem mnenju, bi bilo treba "opozoriti tudi na manjše založbe, ki so spregledane že v velikih knjigarnah in če so to še tu, potem sploh ne dobijo priložnosti".

Podobno razmišlja tudi odgovorna urednica založbe *cf. Amelia Kraigher. Kot je povedala za STA, se zdi, da ima sejem zelo malo posluha za majhne, neodvisne in neprofitne humanistične založbe, ki deluje predvsem zato, ker želijo širiti vednost in kritično mišljenje, "brez katerega nas bo v današnji družbi pobralo". Hkrati pa se na sejmu proda ogromno komercialne literature, ki je "slabo narejena, slabo prevedena in nelektorirana", je bila kritična. "Produkcija je ogromna, vedno manj pa je kakovostnih knjig," je prepričana.

Organizatorji na te očitke odgovarjajo, da je vendarle treba omeniti, da so manjše založbe, zlasti akademske, finančno podprte s strani države, tudi s strani Javne agencije RS za knjigo, ki kot, poudarjajo, za SKS nameni le 7000 evrov.

Očitek založb je letel tudi na prijavnine za nagrade, ki jih podelijo na sejmu. Tako je Amelia Kraigher povedala, da so morali za to, da so lahko sodelovali pri izboru za nagrado najlepša slovenska knjiga, kjer so sicer dobili nagrado v kategoriji za najlepše oblikovano knjižno zbirko za Zeleno zbirko, plačati 85 evrov. "Če bi bili člani zbornice, bi zanjo morali odšteti okoli 20 evrov manj, a članarina je za nas, ki smo majhna založba, predraga," je poudarila. Dodala je, da nagrada ni denarna, da so prejeli le plaketo.

A tudi to zgodba ni enoznačna. Kot so pojasnili organizatorji, so prijavnine le pri tistih nagradah, kjer člani komisij dobijo honorar. Za podelitev nagrade najlepša slovenska knjiga je delo članov honorirano. Nimajo pa vse nagrade prijavnine. Tako so brez prijavnine velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma - knjiga leta, za najboljši literarni prvenec, in to kljub honorirani žiriji, ter Schwentnerjeve nagrada in najboljša poslovna knjiga.

Pri Slovenski matici se bojijo, da je črka K prej oznaka za kapital kot za knjigo

Slovenska Matica letos praznuje 160-letnico delovanja in je druga najstarejša založba ter najstarejše kulturno in znanstveno društvo, je poudarila tajnica-urednica Ignacija Fridl Jarc. Zato bi po njenih besedah pričakovali, "da bi bila v središču letošnjega knjižnega sejma, kar pa se žal ni zgodilo, celo nasprotno, morali smo skoraj prosjačiti, da smo sploh dobili majhno stojnico v hali z največjimi založbami". Po pogajanjih so se uspeli dogovoriti še za balkon nad stojnico, kjer so vzpostavili Matičino čitalnico z razstavo o zgodovini in majhno kavarnico, kjer imajo dogodke, je dodala.

Obenem je bila kritična do knjižnega sejma, ki se ji zdi, da izgublja svojo vlogo in pomen - skrb za slovensko knjigo. Namesto velikega K - kot knjige - vlada veliki K kapitala, je kritična.

Kot je spomnila, v Sloveniji upada bralna pismenost med otroci in mladimi. O tem sta na sejmu spregovorili tudi raziskovalki z ljubljanskega Pedagoškega inštituta. Na pogovoru je bilo slišati, da v Sloveniji knjiga ni več vrednota, podobno kot ni vrednota znanje. To bi nas moralo skrbeti. Skrbeti bi moralo tudi državo, trg namreč tega poslanstva nima.