V odzivih na smrt režiserja Anžlovarja izpostavljena njegova vloga pri slovenskem filmu

Kot je dodala Vrečko, ima njegovo delo posebno mesto v slovenski kulturi in umetnosti.

Iz Slovenskega filmskega centra (SFC) so danes sporočili, da skupaj s Slovensko kinoteko v spomin Anžlovarju odpirajo žalno knjigo v razstavnih prostorih kinoteke. Vpisovanje v knjigo bo mogoče vse dni razen ponedeljka od torka do 16. decembra med 14. in 21. uro. V torek, 17. decembra, bo žalna knjiga na voljo v preddverju Linhartove dvorane Cankarjevega doma, ko bo premiera digitalno restavriranega filma Babica gre na jug, v katerem so med drugim zaigrali Majolka Šuklje, Nataša Matjašec Roškar in Bojan Emeršič.

V Cankarjevem domu so se Anžlovarju zahvalili za filme Babica gre na jug, Dedek gre na jug, v katerem so med drugim zaigrali Boris Cavazza, Vlado Novak in Zala Đurić, in "vse se druge legendarne filme". Babica gre na jug bo namreč decembra natanko po 33 letih in enem dnevu na ogled v neokrnjeni, digitalizirani izvedbi na podlagi prvotnega negativa, ki je leta veljal za izgubljenega in so ga po veliki iskalni odisejadi našli v japonskem glavnem mestu Tokio.

Igralec Bojan Emeršič, ki je zaigral v Babici gre na jug, je danes za STA povedal, da so film takrat snemali v popolnoma drugih časih, ko so se hkrati že začele vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Je pa to bil projekt, ki je imel značilen Anžlovarjev podpis, je dodal Emeršič in režiserja označil za enega največjih romantikov, kar jih je poznal oz. z njimi sodeloval.

Emeršič je spomnil, da je bil za številne ustvarjalce z izjemo Majolke Šuklje in še enega člana tehnične ekipe to prvi film. Babica gre na jug je bila prva Vincijeva režija, to je bil tudi prvi film za direktorja fotografije Petra Bratušo in prva filmska vloga tako zanj kot Natašo Matjašec Roškar.

"To je bil poseben film in takšno je bilo tudi vzdušje, ogromno entuziazma, ogromno lepega se je zgodilo med snemanjem," se je spomnil Emeršič in dodal, da je bil Anžlovar kot režiser neverjetno odprt. "Z njim si lahko imel najlepši ali pa najslabši odnos," je še povedal in dodal, da mu je sedaj "zelo težko, ker Vincija ni več". "Bil mi je zelo drag človek in ga bom izredno pogrešal," je še povedal.

Kot je še povedal, se je Anžlovar z vsem svojim čustvenim temperamentom vedno boril za svoj prav. K temu sodita tudi klofuti nekdanjemu ministru za kulturo Sergiju Pelhanu, kjer je po besedah Emeršiča šlo predvsem za simbolično stvar, saj ga dejansko ni želel poškodovati ali udariti. Zdi se mu tudi, da Anžlovar ni znal ali ni hotel ali ni maral živeti v vsakdanjosti in je zmeraj rad bežal v zgodbe in posebne imidže, ki si jih je izmišljal, da je lahko deloval.

Filmofil in televizijski voditelj Iztok Gartner je na enem od družbenih omrežij v daljšem zapisu Anžlovarja označil za svetovnega prvaka slovenskega filma, "ki je s filmom Babica gre na jug na novo izumil slovenski film in nam dal prvi slovenski film v samostojni Sloveniji, kar je bilo vsaj tako prelomno kot leta 1948, ko nam je France Štiglic dal Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni film na svetu".

Kot je še zapisal, je Anžlovar, ki ga je označil tudi za večnega upornika in enfant terrible slovenskega filma, v Slovenijo pripeljal Hollywood in posnel akcijsko romanco Oko za oko (Gypsy Eyes), ki ima letnico 1993.

Gartner je med drugim še zapisal, da se je Anžlovar leta 2018 zmagoslavno vrnil v kinematografe z izvrstnim filmom Dedek gre na jug, letos pa še z mladinskim filmom Tartinijev ključ. Spomnil je, da se je Anžlovar kot igralec pojavil tudi v režijskem prvencu Damjana Kozoleta Usodni telefon, enemu prvih neodvisnih filmov v Jugoslaviji.

Odzvala se je tudi soproga legendarnega igralca Borisa Cavazze Ksenija Benedetti, ki je med drugim zapisala, da Anžlovarjevi ustvarjalni vrelci niso nikdar usahnili.

Anžlovar, ki so mu lani diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), je umrl v nedeljo v starosti 62 let. Nazadnje se je v javnosti pojavil oktobra letos ob začetku poti Tartinijevega ključa v slovenskih kinematografih.

Kariera enega najbolj prepoznavnih slovenskih režiserjev je bila izjemno ustvarjalna. Njegov režiserki opus celovečernih filmov obsega šest filmov: Babica gre na jug (1991), Oko za oko (1993), za katerega je dobil diplomo Metoda Badjure za režijo, Poker (2001), za katerega prejel tudi vesno za montažo, Vampir z Gorjancev (2008), Dedek gre na jug (2021) in letošnji Tartinijev ključ.

Podpisal se je pod avtobiografski dokumentarni film Selfie brez retuše in več kratkih filmov, sodeloval je pri serijah in sam zaigral v več filmih, med drugim je bil statist v Ko zorijo jagode.

Poleg režije je pečat pustil tudi kot scenarist, avtor glasbe in montažer. Ustvaril ali sodeloval je tudi pri nastanku številnih televizijskih serij, dokumentarnih filmov, videospotov in reklamnih oglasov.

V okviru retrospektive Matjaž Klopčič 90! bo v petek, 20. decembra, ob 17. uri v dvorani Slovenske kinoteke v sklopu študentskih filmov, pri katerih je Klopčič sodeloval kot mentor, na ogled Anžlovarjev študentski film Janez Pavarotti - Pojoča žaba iz leta 1990.