Nagrada Hinka Smrekarja Ani Zavadlav za ilustracije v knjigi Italijanske pravljice

Dobitnica nagrade Hinka Smrekarja Ana Zavadlav je na novinarski konferenci pred odprtjem bienala povedala, da je bil to njen najobsežnejši projekt doslej. Pojasnila je, da niso ilustrirane vse pravljice, zato je s svojimi ilustracijami želela predvsem ustvariti neko vzdušje oziroma prostor. Pravljice je "upodabljala skozi pokrajine, skozi prostore, kjer se lahko naselijo". In ker gre za italijanske pravljice, ji je nekoliko "domač veter, ki piha tam", saj živi blizu Italije.

Damjan Stepančič je prejel plaketo Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Zgodba zgodb Giambattiste Basila, ki je izšla pri založbi Goga. Kot je pojasnil, imajo pravljice v knjigi izrazito časovno in prostorsko noto, pisane so v dialektu, čemur sta se poskušali prevajalki prilagoditi. Poleg tega so pravljice precej nekonvencionalne in so namenjene odraslim. Humor je pobalinski in razvraten, domišljija ne pozna meja. Vse to je želel maksimalno in brez zadržkov preliti v ilustracije.

Plaketo Hinka Smrekarja je prejela tudi Tina Volarič za ilustracije v knjigi Karlo in Stanko: Zgodovinska domišljijska pripoved Marka Klavore in Davida Kožuha, ki jo je izdal Goriški muzej. Ilustratorka, ki prihaja s Primorske, je povedala, da je bil naročnik knjige muzej, zato je morala faktografsko plat kombinirati z domišljijsko. Pri ilustriranju je tako lovila ravnotežje med svojim ilustratorskim izrazom in edukativno platjo. Knjiga pokriva širok časovni razpon, zgodovino Primorske v 20. stoletju. Ker izhaja iz okolja, ki ga knjiga obravnava, pozna njegovo zgodovino tudi "od znotraj", podrobnosti, o katerih v knjigi ni govora, osebne zgodbe, ki jih je lahko vpletla v ilustracije.

Maša P. Žmitek je priznanje Hinka Smrekarja prejela za poljudnoznanstveno ilustracijo za ilustracije v knjigi Po sledeh velikanov, dinozavri jure, izdala jo je založba Miš. Kot je pojasnila, je raziskovala predkinematografske tehnike, ki izvirajo iz 19. stoletja in ki so jih uporabljali za zabavo, temeljijo pa na optičnih iluzijah. Ugotovila je, da nikoli niso bile uporabljene v izobraževalne namene, zato se ji je porodila ideja, da jo uporabi v ta namen in na ta način poskuša približati mladim.

Za ilustracijo O treh grahih v knjigi Sto slovenskih ljudskih, ki je izšla pri založbi Morfemplus, je priznanje Hinka Smrekarja prejela tudi Eva Mlinar. Pojasnila je, da se pri ilustriranju zelo rada igra z različnimi referencami v postmodernističnem smislu. Zelo rada denimo posega v dela drugih avtorjev iz zgodovine umetnosti in se igra z različnimi ikonografskimi motivi. Pri nagrajeni ilustraciji je uporabila motiv iz alkimističnega rokopisa 16. stoletja, in sicer troglavo pošast oziroma zmaja. Nanj se je naslonila tudi pri izbiri barv. Te so v alkimistični tradiciji izjemno pomembne in imajo močno simbolno vlogo.

Priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca pa je prejela Lea Vučko za delo Legenda o Zlatorogu, ki je nastal v produkciji Octopicsa. Animirani film Lee Vučko izhaja iz ilustracije. Kot je pojasnila avtorica, si je najprej želela ilustrirati bohinjske pravljice. Tudi Legenda o Zlatorogu je iz tega okolja, v katerem je odraščala. Nato se je spontano znašla na področju animiranega filma.

15. Slovenski bienale ilustracije, ki ga CD organizira v sodelovanju s sekcijo ilustratorjev Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), bo v Galeriji CD na ogled do 9. marca 2025.