Prešernova nagrajenka, kiparka Dragica Čadež za STA: Govorim lahko edino skozi svoja dela

Dragica Čadež se je rodila leta 1940 v Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1963, dve leti kasneje je končala še podiplomski študij. Leta 1982 je postala prva profesorica kiparstva v Sloveniji, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pa se je leta 1989 zaposlila kot redna profesorica. Ustvarja predvsem v lesu, v zadnjem obdobju v glini oziroma keramiki. Samostojno ustvarja in razstavlja od leta 1963. Med letoma 1968 in 1972 je bila del neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti. Leta 1986 je prejela nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje.

Kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade, ste prvo prepoznavnost dobili v času geometričnega obdobja, ko ste bili članica umetniške skupine Neokonstruktivisti. Kako danes gledate na ta čas?

Ne oziram se nazaj, zrem naprej. Včasih se sicer pri kakšni novi fazi vprašam, v kakšnem smislu se stvari med seboj povezujejo. Pa ne le glede na preteklo ustvarjanje, v teku ustvarjalnega procesa vedno sproti iščem logiko, smisel.

Je pa res, da je bilo to takrat novo. Med občinstvom ni bilo sprejeto, a tako je z vsako novo stvarjo. Sama sem se navadila, da pač delam po svoje, se ne oziram na druge. Za vse naslednje faze pa bi tudi dejala, da je bila vsaka poskus nečesa novega. Vsakokrat si navdušen, z delom se stvari nadgradijo, spremenijo.

Kot profesorica na Pedagoški fakulteti ter Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ste seveda poznali vse tehnologije in pristope v kiparstvu, vendar ste se odločili za les in zatem keramiko. Zakaj?

Les je lahko dostopen material, tudi cenovno. Prav tako mi ugaja po značaju, je ekspresiven, omogoča montažo, spreminjanje. V lesu se da, če si spreten, marsikaj narediti. Igra z lesom se je začela takoj, najprej s sestavljanjem manjših kosov, nato z obdelavo enega kosa. Prešla sem različne faze - rezljanje, dolbenje, sestavljanja, vse možne variante, ves čas pa sem poskušala potegniti iz lesa kar največ. Seveda sem k ustvarjanju pristopila tudi študijsko, kako se stvari lotiti tako po tehnološki plati, kot tudi, kolikšen format si sposoben obvladati. In vse to se razvija hkrati, dokler ustvarjaš.

Fizična moč verjetno pri ustvarjanju večjih formatov ni nepomemben dejavnik, predstavlja določeno omejitev...

Seveda se znajdeš tudi pred to težavo. V preteklosti so imeli kiparji pogosto pomočnike. Imeli so delavnice, v katerih so fizično delali kiparji pomočniki, sami pa so načrtovali, skicirali, korigirali. Jaz delam sama in poskušam do te mere, kolikor zmorem. Občasno mi je pomagal kateri od kolegov ali moja otroka. Naj povem, da sem jim zelo hvaležna. Včasih se je potrebno nasloniti na pomoč, pri čemer veliko pomeni, da imaš nekoga, ki pozna tvoj način dela, ki ve, kje in kako prijeti.

Pomembno vlogo ima v vašem ustvarjanju prostor. Lahko poveste več o tem?

V lesu sem ustvarjala posamezne kose. Če jih postaviš več skupaj, nastane skupina in med posameznimi kosi se ustvari medprostor. Ko sem se začela ukvarjati s keramiko, sta se izhodišče in način razmišljanja popolnoma spremenila, vendar sem nekako povezala vse te svoje elemente. Uporabila sem lesene zabojčke in vanje umestila keramike. Ti elementi so se spet povezali v večjo celoto, kar mi je ponovno odprlo pot v keramiki, ki je običajno nekaj drobnega, priročnega, da sem lahko šla v večje formate.

Les je naraven material, pa tudi sicer navdih pogosto črpate iz narave...

Narava je vir vsega, je navdih, veselje, dar. To moramo spoštovati in proučevati, saj navsezadnje prv vse izhaja iz nje.

Naravna materiala sta seveda tudi glina in keramika. Zakaj ste se odločili zanju?

Glina je osnovni kiparski material. Študij se začne v glini, če ne znaš izdelati portreta v glini, nisi kipar. Je abeceda za spoznavanje form, saj je v glini najlažje odvzemati, dodajati, spreminjati. Glina mi po svoje leži, od nekdaj so me navduševale tehnologije pri njej in pozneje keramiki. Na Pedagoški fakulteti ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem predavala keramiko ter se ob študiju razvijala tudi sama in širila svoje znanje. Je pa tehnologija v keramiki precej zahtevna.

Ko govoriva o keramiki, je potrebno spomniti, da ste tudi ustanoviteljica sekcije za keramiko pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in trienala keramike UNICUM. Lahko poveste več o svojih prizadevanjih na področju uveljavljanja keramike?

Želela sem, da se keramika dvigne na umetniški nivo. Začela sem pri ZDSLU, pri umetnikih, saj sem verjela, da bo med njimi več posluha. A je šlo zelo počasi. Ker ni bilo študija keramike, namreč tudi med njimi niso bile poznane osnove. Ko je bil na ALOU ustanovljen oddelek za keramiko, so se se stvari vendarle začele premikati.

Kar se tiče trienala UNICUM, smo se povezali z Narodnim muzejem Slovenije. Tam je kot kustosinja za keramiko delovala Mateja Kos Zabel, sedanja direktorica muzeja, ki je sprejela izziv in Narodni muzej Slovenije je postal soustanovitelj trienala. Do sedaj se je zvrstilo pet izdaj in trienale se je izkazal za potrebnega in dobrega. Tudi na samem področju keramike je bil dosežen velik razvoj, povečalo in poglobilo se je sprejemanje in razumevanje keramike tako med umetniki kot širše. Keramika je včasih veljala za dekor, nekaj uporabnega. Prizvok uporabnosti je prisoten še danes, a umetnost ni uporabna. Razumem pa tudi, da se, vsaj na Slovenskem, od umetnosti ne da živeti.

V današnji družbi je razvrednoteno vse. Vsak vse ve, vsak vse zna, a le redki poznajo bistvo umetnosti. Če si predstavljamo piramido, je pri dnu tisto, kar je splošno, na vrhu pa je umetnost, je vrhunskost, je peščica tistih, ki zmorejo, ki vztrajajo in ki imajo toliko energije, da odkrivajo vse sorte stvari, kar jih prinaša življenje. A to moraš imeti v sebi, da vztrajaš. Družba je, kakršna je. Jaz je ne morem spremeniti, lahko pa sem takšna, kot sem. Govorim lahko edino skozi svoja dela. Človek mora verjeti vase in poznati svoje okolje, pa se kljub temu bolj ali manj znajde v nesporazumu z drugimi. Resničnih sogovornikov in somišljenikov je malo, tako znotraj stroke kot širše. Družina je edina celica, kjer se razumemo, spoštujemo, cenimo in podpiramo.

Če se vrnemo k vašemu ustvarjanju. Kaj sproži novo delo, nov projekt?

Jaz ne začenjam novih del, moje delo je ves čas v teku, se ves čas nadaljuje. Edina prekinitev oziroma nov začetek je bil, ko sem les zamenjala za keramiko, pri čemer je bil vzrok za to sprememba ateljeja. Pred prenovo Švicarije sem imela atelje tam in zunaj sem imel shranjenega veliko lesa - hlode, plohe, vse sorte -, zunaj sem tudi ustvarjala. Ob prenovi Švicarije pa sem dobila ateljeje v središču Ljubljane, kjer je bilo seveda konec s takšnim načinom dela in tudi lesom.

Treba je bilo začeti nekaj novega in keramika mi je bila blizu. Seveda sem morala tudi spremeniti način razmišljanja, gledanja, vse se je postavilo čisto na glavo in sploh ni bilo enostavno. Stika z lesom nisem želela izgubiti in takrat so se pojavili zabojčki. Pritegnile so me njihove linije, poleg tega sem v nekem obdobju že uporabljala letve. In potem so tu še družbeni pojavi, denimo leta 2015 begunski val, ki je šel čez Slovenijo, in cunje, ki so ostajale za begunci. Ter paleolitske jame v Franciji in Španiji, ki so me navdušile z upodobitvami živali in odtisi rok na stenah. Vse se je povezalo v moji podzavesti in vse to sem prenesla v glino, ki sem jo vkomponirala v zabojčke.

Plastik večjega formata sva se že dotaknili, posegli pa ste tudi na področje javne plastike. Lahko poveste več o tem?

Največ lesenih plastik velikega formata je ostalo na likovnih simpozijih in kiparskih kolokvijih, javne plastike so redke. Eden redkih, ki je naročil skulpturo v hrastovem lesu, visoko štiri metre in pol, je poslovnež Igor Štemberger, in sicer kip ženske pred Vilo Pavlino v Kranjski Gori. Ustvarjanje mi je bilo velik izziv in tudi veselje.

Velik pečat ste pustili tudi pri svojem pedagoškem delu, ko ste bili mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov. Zakaj ste se odločili za poučevanje?

Čisto na začetku, ko smo delali izpite iz pedagogike in imeli nastope v šolah, sem si rekla, da učiteljica pa ne bom nikoli. A zarečenega kruha se največ poje. Ko sem imela svoje otroke, sem začela v Pionirskem domu ter se nato razvijala in delovala nekako skladno z njihovim razvojem in odraščanjem. Ob nastopu na Pedagoški fakulteti sem že imela izoblikovane pristope.

Naj povem, da sem s študenti tudi sama raziskala kakšno področje, ki ga sicer ne bi, vedno nove stvari pa odkrivam še sedaj. Med drugim me zanimajo stare kulture. Veliko sem prepotovala, pritegnili so me znameniti glineni vojščaki na Kitajskem, templji v vzhodnem delu Turčije, megalitski templji na Malti, Jemen z ostanki arhaične stare kulture, Peru s predinkovsko kulturo, risbe v Nazci in Velikonočni otoki s svojimi skulpturami.

Pred približno dvema desetletjema ste v intervjuju ob 10. Slovenski kiparski razstavi opozorili, da je kiparstvo na Slovenskem zapostavljeno. Se je do danes kaj spremenilo?

Če je pred leti še kdo prišel v atelje pogledat, kaj počnem, zdaj že dolgo ni bilo nikogar. Danes so ljudje navajeni, da je vse dostopno na spletu, da jim je vse prinešeno na mizo. Kar se tiče kiparstva kot takšnega, so kiparji tudi danes na stranskem tiru, v ospredju sta slikarstvo in novi mediji. Naj ob tem dodam, da je tudi današnja arhitektura takšna, da se vanjo umetniška dela težko vključijo, poleg tega za umetnost ni širšega zanimanja.

Za kiparje je težko. Toliko let vlagaš v atelje, materiale, delaš. Od vsega skupaj imaš samo stroške, naročil ni. Kot umetnik si prepuščen sam sebi. Moraš biti tudi menedžer, rad bi delal, pa ne veš za koga, kdo bo ponujal tvoja dela. Prešernova nagrada za življenjsko delo mi je na nek način potrditev, da sem pravilno razmišljala, da sem se pravilno odločala, da ni bilo zaman. Vsaj to zadovoljstvo sem dobila. Le redki me razumejo, ob tem priznanju pa bodo morda tudi tisti, ki me ne, o mojem delu porekli, "no nekaj pa vendarle je to, kar Dragica dela".

Veliko svojih del ste poklonili Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Kostanjevica na Krki mi je zelo pri srcu. Na tamkajšnji Forma vivi sem se leta 1966 navdušila nad lesom. Po veliki retrospektivi svojih del v Galeriji Božidar Jakac leta 1996 nisem imela kam shraniti svojih del in sem prosila tedanjega direktorja Bojana Božiča, če bi jih sprejeli kot donacijo in so jih. Tudi s sedanjim direktorjem Goranom Milovanovićem dobro sodelujeva. Ob selitvi ateljeja iz Švicarije so zbirko dopolnili z novimi deli, za kar sem jim hvaležna.

Morda še beseda o Forma vivi?

Nekoč je bila zelo pomembna. Pred obdobjem samostojne Slovenije je imela ustrezno finančno podporo države. Sodelovalo je pet do sedem umetnikov z vsega sveta. S samostojno Slovenijo je podpora usahnila. Forma viva je dobila čisto drug status in sedaj se borijo, da lahko na dve leti gostijo po enega Slovenca in enega tujega umetnika. Tudi sam fundus je težko vzdrževati, saj les propada, čeprav se trudijo. Menim, da bi Forma viva morala ohraniti svoj nekdanji status, saj je edinstvena na svetu in s svetovno poznanimi avtorji. Tudi skulpture je potrebno vzdrževati in skrbeti, da se njihova okolica ne zaraste. Nekaj del so sicer zabeležili na video, lahko pa bi bila vsa nastala dela dostopna v elektronski obliki, da bi si jih denimo lahko obiskovalci na takšen način ogledovali v kavarni.

Naj ob tem dodam, da bi tudi na Slovenskem potrebovali prostor za shranjevanje ustvarjenih del, še posebej kiparskih, pa tudi zapuščin, odlitkov in kalupov pomembnih del. Morali bi imeti gliptoteko, kot jo imajo denimo v Zagrebu, kjer so dela ustrezno deponirana in občasno tudi razstavljena.