Intervju 27.1.2025 9:08

Širok: Epic kot zrcalo v preteklost želi združevati

pogovarjala se je Maja Lazar

Ljubljana/Nova Gorica, 27. januarja - Eden osrednjih poudarkov Evropske prestolnice kulture (EPK)GO! 2025 bo tudi Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja (Epic) V okviru EPK bo v nekdanjem skladišču novogoriške železniške postaje domovala stalna razstava, ki bo po besedah strokovne vodje zavoda GO! 2025 pri projektu Epic Kaje Širok osvetlila tudi multikulturnost Goriške.

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog. Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok. Foto: Bor Slana/STA

Ljubljana, Center Rog.
Pogovor z zgodovinarko Kajo Širok.
Foto: Bor Slana/STA

Epic bodo uradno odprli maja ob 80-letnici konca druge svetovne vojne. Strokovnjakinja na področju zgodovine, muzeologije in dediščinskih študij Širok je v pogovoru za STA med drugim povedala, da Epic želi prispevati k boljšemu sožitju na tem območju, kar je mogoče samo ob sprejemanju različnih interpretacij težkega in krutega dogajanja 20. stoletja.

Lahko na kratko predstavite, kaj je Epic, kako bo zasnovan in kako bo deloval?

Epic bo razstavni prostor, ki bo govoril o interpretaciji 20. stoletja na Goriškem. V okviru prve čezmejne EPK, ki bo povezovala mesti Nova Gorica in Gorica, se nam je zdelo nujno spregovoriti o temah, ki združujejo in razdvajajo. Razstava, ki je sposobna govoriti o vseh naših različnih interpretacijah preteklosti, je na tem območju in v današnjem času še kako na mestu.

Na kakšen način bo Epic predstavil obe strani, slovensko in italijansko?

Nista samo italijanska in slovenska stran. Danes imamo dve mesti v dveh različnih državah, a v 19. stoletju je bila Goriška multikulturna, bila je italijanska, slovenska, nemška in furlanska. Imela je tudi aktivno in kulturno prisotno judovsko skupnost. Predstaviti želimo to realnost, multikulturnost, ki je za nas zelo pomembna. Razstava bo skozi različne cikle in kronološka obdobja ter posamezne interpretacije dogodkov, kot sta na primer dikciji osvoboditev in okupacija Gorice, pokazala kompleksne odnose v 20. stoletju, ne samo na Goriškem, ampak v celotni Evropi, in na kakšen način so pomembna središča multikulturne dediščine po obeh svetovnih vojnah začela izginjati oziroma se umikati nacionalnim naracijam.

Na kakšen način boste prikazali multikulturnost? Kako bo razstava postavljena, kaj bo v ospredju, bodo to pričevanja, morda zgodovinski dokumenti?

Bistvo Epica kot nove muzejske postavitve je, da bo dal več prostora osebnim interpretacijam. Prikazali bomo različne spomine, tako izseke literarnih del kot izbrana pričevanja. Večina pričevalcev, gre za intervjuje, ki so nastajali zadnjih 20 let, govori o multikulturnosti svojih družin, kjer so govorili tako furlanski jezik kot tudi italijanskega, slovenskega in nemškega. Obenem je tu še nabor fotografij, predmetov in video materiala iz osebnih zbirk in različnih muzejev.

Po otvoritvi se bo razstava vsebinsko širila in dopolnjevala. Temelj razstave je v interpretacijah skupnosti. Del razstavnega prostora bo namenjen zgodbam domačinov, ki bodo lahko prinašali svoje predmete, pripovedovali svoje zgodbe in razstavo tako dejansko sami obogatili. Gre za projekt, ki želi biti družben in povezovalen, in v katerem bodo ljudje ne samo interpretirali, ampak tudi razlagali bolečine svojih družin ter s tem gradili skupen mozaik interpretaciji našega prostora.

Ko se bo Epic odprl, bodo posamezniki lahko torej prispevali svoje spomine?

Tako je. To je bistvo. Ne gre za to, da postavimo samo muzejsko razstavo, ki želi interpretirati zelo kompleksne dogodke 20. stoletja na območju, ki je zelo kruto doživel tako prvo kot drugo svetovno vojno in obdobja po njih. Prav skozi odprto muzejsko postavitev želimo ponuditi možnost, da tudi ljudje delijo svoje poglede. Osnovna ideja je, da je boljše sožitje na tem območju možno samo, če sprejemamo različne interpretacije, ki zaznamujejo prostor, in poznamo bolečine drugega ter spoznamo, da nihče ni trpel bolj kot drugi, da se trpljenje ne meri po narodnostih kriterijih.

Kakšen odziv pričakujete na Epic tako na slovenski kot italijanski strani?

Že pred meseci smo začeli akcijo, v kateri smo ljudi povabili k sodelovanju pri zbiranju pripovedi, iskanju fotografij. Javilo se je kar nekaj ljudi z italijanske kot slovenske strani. Vsekakor želim, da ta projekt ni omejen na majhno skupino, ampak lahko k njemu pristopijo vsi.

Kaj pa odziv italijanskih zgodovinarjev, če vemo, da italijanska stran poročila mešane slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev o odnosih med državama v obdobju med letoma 1880-1956 vse do danes še ni objavila (komisija je z delom končala leta 2000 op. p.) in odziv italijanske politike?

Tukaj gre za dve popolnoma ločeni zadevi. Eno je, kako to razumejo italijanski zgodovinarji, predvsem tisti, ki so sodelovali pri mešanem poročilu in za njim še vedno stojijo. Na drugi strani je politika, za katero tudi vemo, da je trenutno zelo usmerjena v poveličevanje določenih dogodkov in popolno brisanje drugih.

Zgodovinarji smo v preteklosti in bomo v prihodnosti svoje delo opravili etično, na kakšen način bo to sprejela politika, je prerano napovedati. To je vprašanje, s katerim se bosta morali slej ali prej soočiti obe državi. Vemo, da se v Rimu odpira muzej, ki bo namenjen tragedijam Italijanov po drugi svetovni vojni. To bo politični pogled. Koncept, na katerem postavljamo Epic, pa je tisti, ki združuje in nastaja participativno. Ne želimo razdvajanja.

Želimo, da so bolečine drugih vsaj prepoznane, če že ne sprejete. Da smo kot prebivalci tega območja sposobni ponuditi resnično boljšo prihodnost naslednjim rodovom. To, kar se počne zdaj, je politično razdvajanje, ki modelira in manipulira z zgodovinskimi dejstvi. V luči slogana EPK in glede na večletno delo mešane komisije italijanskih in slovenskih zgodovinarjev so takšni posegi nevarni in ne vodijo v boljšo prihodnost.

Je torej odstirati perspektivo za boljšo prihodnost tudi namen Epica?

To je glavni namen Epica. Želi biti prostor, kjer bomo sposobni govoriti o vseh svojih interpretacijah in družinskih travmah in ki bo mladim ponudil možnost, da se v bistvu z njimi soočijo in gredo naprej, ne da bi se sovraštva in gnev, ki se prenašajo iz roda v rod, še naprej oplajala.

Kdaj se bo Epic odprl in kako bo živel v letu EPK 2025?

Stavbo Epica še gradijo. Predvidoma bo odprta v začetku maja v okviru praznovanj ob 80-letnici konca druge svetovne vojne. Isti mesec bo v Epicu tudi mednarodna konferenca različnih odborov Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Razprava bo o brezmejnih muzejih in konceptu brezmejnosti v muzejskih naracijah. S tem bo prostor in koncept Epica postavljen na mednarodno raven. Kot tudi razprava, na kakšen način se lahko danes muzeji na etičen način soočajo s težko dediščino prostora. V naslednjih mesecih bodo sledili še drugi programi. Epic ni muzej, je razstava, ki želi živeti tudi po koncu EPK 2025.

Želimo si, da bi se Epic nadaljeval in zaživel kot središče, v katerem bi povezovali tako delo Goriškega muzeja kot muzeja Musei Provinciali di Gorizia in drugih ustanov, kot sta Univerza v Novi Gorici ali ISIG. Imamo dovolj organizacij in volje, da lahko ta prostor naprej živi kot prostor multikulturnega in inovativnega dela ter ustvarjanja. Nenazadnje, končna odločitev je v rokah ustanovitelja, ki je Mestna občina Nova Gorica.

Kako bi opisali prostor, kamor bo umeščen Epic?

Zaživel bo v starem železničarskem skladišču, ki je nastal istočasno z železniško postajo leta 1906. To je območje, ki je bilo bombardirano tako v prvi kot v drugi svetovni vojni. Vse te bombe, ki jih odkrivajo ob prenovi, so ravno na območju Epica in vključene v razstavni koncept. Oblikovno bo razstava sledila konceptu skladišča, saj bomo dejansko skladiščili zgodbe in spomine. V samo arhitekturo zgradbe se ne posega, še vedno bo videti navzven kot skladišče. Na začetku se bo morda marsikomu zdel napol prazen prostor, a koncept je zastavljen, da se zgodbe zbirajo in dopolnjujejo po odprtju. Ljudi vabimo, da nas obiščejo, se poglobijo v zgodbe in delijo svoje.

Kaj pa šole na obeh straneh meje?

Šolske skupine so ena od ciljnih skupin. Zanje že pripravljamo posebne programe, ki bodo vezani na šolske kurikulume. V mojem malem svetu je bila vedno velika želja, da se v prostoru poglobi sodelovanje šol pri učenju o multikulturnosti našega prostora. Predvsem, ko so se začeli stopnjevati sovraštvo in manipulacije zgodovinskih kontekstov po uvedbi dneva spominjanja 10. februarja, se mi je deljeni učbenik zgodovine po vzoru Francije in Nemčije zdel dobra rešitev. Zelo hitro pa je postalo jasno, da je to nemogoče zaradi avtonomije šol pri izbiri učbenikov. Ideja, da postavimo razstavo, je tlela kar nekaj časa. Ko se je pojavila kandidatura EPK, je bil Epic eden od projektov, ki je zaživel zelo organsko in našel svoj prostor ob meji.

Kako bi vi opredelili identiteto prostora obeh Goric, kako se je ta skozi zgodovino vzpostavljala?

Goriška je de facto multikulturna. Že leta 1001 se v latinskem zapisu Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza pojavi slovansko ime. Danes o goriški multikulturnosti pričajo predvsem jedi, ki jih damo na mizo, svoj pečat prida tudi arhitektura mesta Gorice. Slednja je bila v prvi svetovni vojni močno bombardirana in na novo postavljena, a zgodbe so ostale.

O multikulturnosti prostora najbolj pričajo naše osebne družinske zgodbe. Smo posledica vseh vojn in novih meja, ki so nastale. Imamo sorodnike na italijanski strani, ki so Slovenci in ne govorijo slovensko, imamo sorodnike z območja bivše Jugoslavije, ki so se preselili v Novo Gorico, ker so tukaj dobili delo. Mi smo skupek vseh teh zgodb, ki jih želimo vključiti Epic. Epic želi dejansko biti zrcalo v preteklost, ki je nikoli ne spustimo, obenem pa si želimo boljše prihodnost za generacije, ki se odločajo, da bodo na Goriškem ostale in živele.