Izšla knjiga o Plečnikovih ureditvah odprtih prostorov v Ljubljani

Darja Pergovnik, zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, se je kot krajinska arhitektka konservatorka srečevala s konkretnimi vprašanji o nastanku Plečnikovih del in njihovi obnovi. Ker ni imela zadostnih podatkov, se je lotila sistematičnih raziskav, ki jih je po 20 letih strnila v pričujočo knjigo.

Kot so zapisali v Plečnikovi hiši, je v delu za vsakega od arhitektovih posegov v odprtem prostoru najprej analiziran obstoječi prostor pred Plečnikovo ureditvijo. Analizirane so različice njegovih načrtov, primerjave načrtov z izvedbo in opis današnjega stanja. Na koncu so povzete značilnosti oz. posebnosti ureditev. Obravnavane so tudi objave v tedanjem tisku, ki kritično ocenjujejo Plečnikove načrte, druge pa jih zagovarjajo. V knjigi so obravnavani tudi Steletovi opisi in zagovori Plečnikovih dostikrat radikalnih del. Kot je avtorica povedala za STA, je namreč umetnostni zgodovinar France Stele podpiral Plečnikove podvige, čeprav so bili kateri tudi kontradiktorni.

Ena prvih Plečnikovih ureditev je bil trg pred cerkvijo sv. Jakoba, na katerem je ustvaril popolnoma svoj prostor pred cerkvijo, ločen od ostalega trga. Sprva je obdržal znamenje oz. Marijin steber in obenem uredil gosto zasaditev številnih zelo različnih dreves, tako da je dobil dva prostora. Cerkev je s topoli popolnoma zakril, ker mu ni bila všeč, je pojasnila avtorica knjige.

Na trgu si je Plečnik zamislil otroško igrišče, kar je nekoč dejal tudi svojemu učencu Vinku Lenarčiču, da bi rad videl, kako si bodo otroci na mejnikih trgali hlače in skakali čeznje. Znamenje se mu je zdelo premajhno glede na višino zvonika, zato ga je dal pod pretvezo, da je poškodovano, odstraniti. Tega danes spomeniško-varstvena stroka zagotovo ne bi dovolila, Plečnik pa je to dosegel, je pojasnila Darja Pergovnik. Na mesto nekdanjega znamenja je Plečnik nato postavil ogromen steber, ki se proporcionalno bolj ujame z višino zvonika in temno kuliso dreves.

Med kontradiktornimi Plečnikovimi posegi je avtorica knjige omenila več sečenj drevoredov, ki so po arhitektovem mnenju zastirali pogled na določene zgradbe. Tako je kljub negodovanju javnosti dosegel, da so jih odstranili. Eden prvih takih primerov je bilo znano ljubljansko sprehajališče na Zoisovi cesti, obsajeno s kostanjevim drevoredom. Plečnik je menil, da je drevored pretemen ter da iz njega ne vidi nikamor. Njegova zamisel je bila odstranitev, kar mu je uspelo tudi uresničiti. Ljudje so se pritoževali, celo razburjali, Stele pa ga je zagovarjal, češ da se je s sečnjo drevoreda odprl pogled na Križanke. Ob straneh je Plečnik namesto kostanjev predlagal stebraste hraste. Po avtoričinih besedah je natanko vedel, katero vrsto izbrati, da se ne bo razraščala v višino oz. širino.

Na podoben način je posekal tudi drevored ob Gradaščici, ki ga je razredčil z namenom, da se odpre pogled na grad, popolnoma je posekal tudi park Zvezda. Danes si težko predstavljamo, da bi nekaj, kar je nastalo v času kongresa Svete alianse, spremenili, Plečnik pa je to storil. Podobno je napravil tudi z Lattermannovim drevoredom v Tivoliju, ki ga je zasnoval francoski inženir Jean Blanchard še v času Ilirskih provinc, je med drugim še povedala avtorica knjige, h kateri spremno besedo je prispeval umetnostni zgodovinar Peter Krečič.