Barbara Jaki za STA: Interes za gostovanje na Dunaju je bil vedno živ

Dunaj je bil po besedah direktorice Narodne galerije, ki je razstavo zasnovala skupaj s kuratorjem muzeja Belvedere Markusom Fellingerjem, za Slovence več stoletij prestolnica. Tam so se šolali naši izobraženci in tam je bila likovna akademija, ki so jo obiskovali naši slikarji in drugi likovni umetniki vse do konca 19. stoletja. Na Dunaju je svoje mojstrovine ustvarjal arhitekt Jože Plečnik in tam so se kalili naši literarni modernisti. Umetniške usode so se vedno prepletale, obstajale v nenehnem dialogu, je zapisala.

Torišče povezav je bila prav slikarska akademija; 19. stoletje kot profesorja na akademiji začenjata Lovro Janša in Franc Kavčič. Jurij Šubic je delal z Anselmom Feuerbachom, slikala naj bi celo strop vhodne avle nove dunajske akademije, kar se zaradi Feuerbachovega spora z naročnikom ni izšlo. Seznanil ju je Feuerbachov prijatelj in Šubičev učitelj Janez Wolf. Jurij Šubic je sodeloval tudi s Čehom Mihalyjem Munkacsyjem pri poslikavi stopnišča Umetnostnozgodovinskega muzeja.

Janez Šubic je delal v ateljeju avstrijskega slikarja Hansa Mackarta. Ivana Kobilca se je prav med prvim obiskom Dunaja odločila, da bo slikarka. Še več povezav je med umetniki s konca 19. stoletja, nekateri avstrijski so se celo naselili pri nas, na primer Ernst Stöhr, ki si je dom ustvaril ob Bohinjskem jezeru, ali zakonca Mediz-Pelikan. Veliko bi bilo mogoče povedati o literatih in glasbenikih, vsak Dunajčan pa pozna Plečnikovo Zacherlovo hišo v neposredni bližini katedrale ali Uranio arhitekta Maksa Fabianija. Zato je bil njihov interes za gostovanje na Dunaju vedno živ, pojasnjuje direktorica Narodne galerije.

Eden od impulzov za razstavo slikarski portret Jožefa Tominca

Konec leta 2022 je bil v dražbeni hiši Dorotheum naprodaj portret Paola Preinitscha slikarja Jožefa Tominca, ki so ga želeli pridobiti, a je bila cena previsoka. Čez nekaj časa so omenjeno sliko opazili na družbenih omrežjih muzeja Belvedere. Ker je bila v dobrem stanju, so jo nemudoma uvrstili v stalno zbirko. V stalni zbirki Belvedera je sicer tudi slika slovenskega impresionista Ivana Groharja Rafloško polje. Drugi moment, ki je neposredno vplival na začetek dogovorov, pa je bil po besedah Jaki obisk slovenskega veleposlanika v Avstriji Aleksandra Geržine v Narodni galeriji. Njegova želja je bila gostovanje slovenskih impresionistov na Dunaju, s svojim vplivom pa je dosegel srečanje z direktorico muzeja Belvedera Stello Rollig in jo prepričal v pomen predstavitve slovenskega slikarstva na Dunaju.

Nato so se dogovorili za sodelovanje in začeli z delom. Sami so si želeli sodelovanja avstrijskih kolegov, saj so po razstavah v Parizu in Pragi želeli dobiti še "pogled od zunaj", z druge strani oziroma nov pogled na slovensko likovno umetnost. V Parizu in Pragi so namreč pripravili pregledi razstavi ter vsakokrat poudarili umetnike, ki so bili vitalno povezani s prvim ali drugim središčem. Priprave razstave so s prekinitvami trajale približno štiri leta, najbolj intenzivno zadnji dve leti. Zvrstilo se je nekaj sestankov v Ljubljani in nekaj na Dunaju, veliko je bilo sestankov preko zooma in še mnogo mnogo več elektronskega dopisovanja, je pojasnila sogovornica.

Obdobje med letoma 1848 in 1918 čas nacionalne emancipacije Slovencev in ambivalentnega razmerja z imperialno prestolnico

Izbor umetnin so pripravili skupaj, na predlog avstrijskega kolega Markusa Fellingerja pa so se omejili na slikarski del. Obdržali so na začetku predlagani časovni okvir med letoma 1848 in 1918 ter se osredotočili predvsem na čas okrog leta 1900, razstavo slovenskih umetnikov v dunajskem salonu Miethke, ki je pomenila njihov preboj, in na tedanjo avstrijsko politiko umetnostnih odkupov za nastajajočo moderno galerijo kakor tudi za opremo uradov tako na Dunaju kakor v Ljubljani. Kot je poudarila Jaki, je Dunaj igral tudi osrednjo vlogo pri prepoznavanju kakovosti in izvirnosti slovenskih umetnikov, pri čemer je bila prelomna točka prav omenjena razstava leta 1904.

Obravnavano obdobje od pomladi narodov leta 1848 do razpada skupne Avstro-Ogrske leta 1918 jih je zanimalo, ker ga je mogoče razmeroma logično časovno opredeliti z dogodkoma, ki sta bistveno vplivala na potek medsebojnih odnosov: to je bil čas intenzivne nacionalne emancipacije Slovencev in čas našega ambivalentnega razmerja z imperialno prestolnico, pojasnjuje sogovornica.

Prvi predlog umetnin za razstavo so sicer pripravili v Narodni galeriji in je vključeval tudi kipe in dela na papirju. V procesu dela se je izkristalizirala ideja, da se poglobijo ne le v relacijo Dunaj - Ljubljana - Dunaj, temveč tudi na barvno podobo, barvno kompozicijo in barvni učinek umetnin. Temu so tudi prilagodili zadnji izbor slik iz Slovenije, sledil pa je še izbor avstrijskih umetnikov z ustreznim primerjalnim gradivom.

Vseh razstavljenih del bo tako 132, od tega jih je 108 iz slovenskih ter 24 iz avstrijskih javnih in zasebnih zbirk. Iz Narodne galerije je šlo na pot 71 umetnin. Na razstavi pa bodo predstavljeni tudi dokumenti o avstrijski odkupni politiki, ki so jih med pripravami razstave poiskali in preučili avstrijski kolegi.

Osrednja tema razstave so torej likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja

Osrednja tema razstave so torej likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja. Kot je zapisala Jaki, so že v ocenah razstave leta 1904 pisci in strokovnjaki ugotavljali, da gre za zelo izvirno slikarstvo. Uporabljali so izraze, kot sta melanholično, poetično, predvsem pa so pisali o t.i. štimungi; izraz izvira iz nemščine in je bil takrat popularen, celo nekako univerzalen pojem, ki označuje občutenje, ponotranjeno doživljanje. Če to prenesemo na krajine naših impresionistov, lahko govorimo o Stimmungslandschafi ali paysage intime. Razstava tako tematizira vlogo barve v našem slikarstvu okrog leta 1900 kot formalno dekorativnega elementa, njene simbolike, izrazne moči in tudi tehnične aplikacije. Eksperimente z barvo in pastozne nanose je v poznejših delih do ekspresije razvil Rihard Jakopič.

Na razstavi pa bo predstavljen tudi pogosto ambivalenten odnos slovenskih umetnikov do Avstrije. Kot pojasnjuje sogovornica, objavljeni dokumenti dopolnjujejo, kar so do zdaj vedeli o odkupni politiki avstrijskih oblasti za nastajajočo zbirko dunajske moderne galerije in za še nekatere druge namene. Slovenski umetniki so po eni strani želeli avstrijske štipendije, eden od glavnih ciljev je bil uspeti v tedanji prestolnici in doživeti priznanje, želeli so na Dunaju prodajati svoja dela, hkrati pa so si prizadevali za nacionalno emancipacijo.

V razstavo so vključena tudi dela mednarodnih umetnikov. Med najbolj izstopajočimi so po besedah Jaki italijanski slikar Giovanni Segantini, nizozemski slikar Vincent Van Gogh in francoski slikar Claude Monet. Vključenih je več avstrijskih umetnikov, denimo Tina Blau, Anton Nowak, sicer Mariborčan in eden od ustanovnih članov dunajske Secesije, potem Carl Moll, Richard Gerstl, od starejših pa denimo Ferdinand Georg Waldmüller in Josef Danhauser.

Razstava bo v Spodnjem Belvederu na ogled med 30. januarjem in 26. majem.