Nina Blažin za STA o filmu V tišini življenja: Pomembno je tudi, kaj se zgodi zunaj kadra

Vaš drugi celovečerni dokumentarec, po zelo uspešnem Koliko se ljubiš?, je bil sprva zastavljen malce drugače. Lahko za začetek osvetlite nekaj ključnih trenutkov njegovega nastanka?

Motivacija za nastanek filma je bila vseskozi izguba mojega očeta. Izhajala sem z osebne ravni, veliko sem premišljevala, kaj je pomembno v življenju, kaj bi naredili s časom, ki ga imamo na voljo. Takrat sem se povezala z Manco Košir in skupaj sva debatirali o minevanju, odhajanju. Ves čas je bila Manca kot prostovoljka zelo aktivna pri spremljanju umirajočih. Z direktorjem fotografije Darkom Heričem sva začela spremljati Manco, z njo sva preživljala čas. Nato mi je povedala, da je zbolela, da ima raka.

Do takrat je bilo v načrtu, da bi šla z Darkom z njo do umirajočih, a tudi v prostovoljstvu obstajajo pravila. Če si sam hudo bolan ali pa če aktivno žaluješ, takrat dela ne smeš več opravljati. Ta element filma je nato odpadel, ves čas pa sem se vračala tudi k lastni izgubi. Z malo kamero sem začela spremljati mojo mami, ne da bi točno vedela, kaj bo iz tega nastalo. Vedela pa sem, da želim gledalki, gledalcu dati nek prostor, ne samo v Mančini zgodbi, za razmislek o smrti kot delu življenja. Ko enkrat to ozavestimo, se mi zdi, da je naše življenje polnejše in bogatejše, drugače vrednotimo stvari. Lahko se sliši kot mumbo djumbo, lahko se sliši banalno, a mislim, da to drži. In o tem je zelo veliko govorila tudi Manca. Sprva sva razmišljali o filmu, ki bi vseboval napotke za dobro življenje, ki je vedno tudi priprava na smrt.

V tej luči je, se mi zdi, forma observacijskega dokumentarca toliko boljša in tudi težja izbira. Veliko lažje bi bilo svoje misli in občutja razlagati v kamero. Kako je potekalo snemanje?

Observacija ima zakonitosti, ki zahtevajo svojevrsten način dela. Kamera je prisotna, teče, ljudje ne igrajo, ne nastopajo, a na trenutke lahko deluje, kot da gledamo igrani film, saj se pred nami odvija zgodba. Ljudje sicer včasih mislijo, da observacijski film nastane tako, da ves čas snemaš, potem pa se v montaži izlušči zgodba. Morda pri kom tako deluje, pri meni vsekakor ne.

V vseh svojih observacijskih filmih poskušam najti nekaj, kar me osebno zelo zanima. Potem se lotim raziskave, ki je lahko izredno obširna, nato se počasi oži, dokler ne pridem do čistega bistva. Vse to lahko poteka že med snemanjem, ki sledi življenju. Veliko je torej predpriprav, vsaka situacija, ki jo snemamo, ima emocijo, energijo. Nekatere scene imajo informativen značaj, spet druge že skoraj metafizičnega, a vse morajo vleči film naprej in delovati na občinstvo.

Ves čas moraš tudi razmišljati, kako bi se film lahko končal, kaj smo že posneli, kaj bi bilo še dobro, da posnamemo. Obenem se moraš zavedati, da je to, kar snemamo, čisto življenje. Film moraš prilagoditi življenju in ne obratno. Kot režiserka torej razmišljam, na kakšen način bomo kaj posneli, s kakšnim filmskim jezikom. O vsem tem se pogovorim z direktorjem fotografije. A sodelovanje na snemanju mora biti čimbolj neopazno, celo nevidno - vse to zato, da zabeležiš čisto življenje.

Razumem. Zelo daleč smo torej od improvizacije na terenu, ki se potem osmišlja v postprodukciji. Meni se je zdel vsak kader zelo premišljeno umeščen v dramaturško strukturo.

Tudi na snemanju pride do improvizacije, seveda - zgodi se nekaj nenačrtovanega in se na to odzoveš, saj spremljaš resnično življenje. A si pripravljen. Zelo pomembno je tudi, kaj se zgodi izven kadra, česar ne vidimo, kaj se zgodi med dvema scenama. Tu želim dati gledalki, gledalcu prostor, ki naj ga zavedno ali nezavedno zapolnita. Odvisno je, kaj prinesemo, če tako rečem, s seboj v kino. In s čim se bodo te praznine napolnile. Ali pa se ne bodo z ničimer. Vse je v bistvu čisto prav, ni pravilnega gledanja.

Pa ni to skoraj nemogoče, da nekdo, ki ga snemamo, ne "igra"? Vsi namreč pademo v neke vloge v prisotnosti drugih, v primeru kamere, verjetno, toliko bolj?

Na začetku procesa se vsi kamere, ekipe veliko bolj zavedajo, da. A sčasoma se ljudje name, na Darka navadijo. V bistvu morava delovati neopazno, jaz ne dajem navodil sodelujočim. In kaj je zelo zanimivo? Vedno znova opazim, da je življenje sestavljeno iz vzorcev, ki pridejo na plano, posamezne stvari se izčistijo, ne da bi jih insceniral, in vidiš, da se ti vzorci, ko jih zaznaš, ponavljajo.

V vsakem primeru pa sta pri observacijskem dokumentarcu zelo pomembna vzajemno zaupanje in spoštovanje. Seveda sem se z Manco pred snemanjem zelo veliko pogovarjala, kaj bi želela jaz, pa kaj je ona pripravljena dati filmu. Kasneje je bilo tako, da je kdaj ona poklicala mene, kam da gre, in če greva zraven, kdaj pa sem dala pobudo jaz in sem rekla, Manca, potrebujemo nekaj bolj metafizičnega. In smo šli recimo snemat v živalski vrt (smeh). Bili so tudi trenutki, ko je Manca rekla, da mora malo predahniti. In smo predahnili. Vsekakor sem ves čas upoštevala njene želje, o čem ne bi rada govorila, kaj ne bi rada, da snemamo. In vsakič, ko smo prišli, so bila njena vrata bolj odprta.

In potem pride do te bližine, intime. Vidimo Manco, ki ni v vlogi javne osebnosti, v trenutkih skrajne ranljivosti, pa spet gromke družabnosti. In kar se mi zdi ključno, ob vsem tem je tudi veliko humorja. Ko reče, na primer, nekdo iz njene družbe, naj že neha spet s tem pogovorom o smrti. In ona se smeji, ne zameri. Vse bolj se mi zdi tudi neposredna. Ste tudi vi dobili takšen občutek?

Da, pogosto je tako. Starejši ko si, bolj si neposreden, veliko stvari odpade, lažje vidiš in sprejemaš življenje. Včasih nama je bilo z Darkom na snemanju težko, pa je Manca situacijo pogosto obrnila na šalo. To nam pogosto manjka in v tem se kaže res izjemna moč. Pomembno se mi zdi, da so starejši aktiven del družbe, ne nekje odrinjeni v dom. Ker smo mi tudi oni. Jaz nisem samo jaz, sem moja mami, babica, nono, nona. Zgodovina je pomembna, o njej moramo govoriti, moramo se spominjati.

Ko sva že pri prednikih. Mančina zgodba se prepleta z vašo in mamino, ki se spominja moža na precej, vsaj zame, osvobajajoč način. Tu ste odprli še dve zelo pomembni poglavji - odhajanje in spominjanje.

Da, kot sem omenila, sem sprva želela vključiti še hospic, del z mojim očetom bi bil morda vključen bolj na koncu filma. A potrebovala sem še močnejši, emocionalen pristop k temi odhajanja. Snemala sem mami, kar sicer še vedno počnem, tudi z Manco sva se veliko pogovarjali o mojem očetu in tako se je odprla neka čisto nova linija v filmu - žalovanje. Tudi to, kako čas vpliva na spomin, ne samo na spomin na človeka, ki ga ni več, tudi na dogajanje v širši družbi.

Manca je film videla, kako ji je bil všeč?

Joj, rekla je, da se počuti, kot da bi bila totalno zadeta! Bila je zadovoljna. Sprva nemara malo presenečena nad nekaterimi bližnjimi plani, saj med snemanjem seveda ni vedela, kako kadrirava, ampak tu gre, kot rečeno, za zaupanje. In kar je ključno - takšnih filmov ne snemamo zaradi ljudi, ki so predstavljeni, temveč za širšo množico, zanjo imamo sporočilo. In Manca se je, prav zaradi svoje velike širine, tega zelo dobro zavedala.