V Pivki razstava temačnih risb Erika Mavriča

Na risbah, ki so narisane z ogljem na različne podlage, obilja materialnih dobrin ne vidimo, je pa očitna temačna odsotnost ljudi na eni strani in prizori nasilja z ljudmi na drugi. Na vprašanje STA glede naslova razstave je Mavrič povedal, da je danes na voljo več materialnih dobrin kot kdajkoli prej, a v izobilju je tudi nasilje.

"Kar je še ostalo 'človeškega', je, da hočemo drug drugega prikrojiti svojim željam, vsiliti svoje mnenje, tako v geopolitiki kot znotraj intimnega prostora. Človek proti človeku je le še egoistična samorealizacija, ni več pristne skrbi za drugega, empatije, ostala je le iluzija nekega popolnega življenja ali kariere, ki je tlakovana z nesrečo drugega," je povedal.

Kustosinja Mojca Grmek je ob razstavi zapisala, da "četudi smo nelagodja ob Mavričevih risbah vajeni, se v najnovejših to stopnjuje do temačne grozljivke in morbidne groteske. Risbe, ki nastajajo v zadnjem času, prikazujejo figuralne prizore, umeščene v megalomanske infrastrukturne objekte, kot so viadukti, mostovi, tuneli, ali v naravno okolje z elementi, kot so rastlinje ali kamnine, ogromnih razsežnosti. Vse te krajine že same po sebi delujejo grozeče, še bolj pa, ko se izkaže, da so prizorišča neizmernega nasilja."

Kot je še zapisala, je Mavrič sicer v slovenskem prostoru znan po monumentalnih umetniških delih, v katerih se ukvarja z eksistencialno tematiko, še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Kar povezuje vsa ta dela - naj gre za prepis svetopisemskega besedila na odrabljeno embalažo, pozlatitev 400 kilogramov kruha, poslikavo galerije z barvico, portretiranje 325-ih kamenčkov na lesene ploščice ali preris zvezdnatega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir - je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od njih ustvarjal več mesecev ali celo let.

"Podobno velja tudi za njegove risbe velikih formatov, ki jih ustvarja na različnih nosilcih, papirju, lesu ali mavčnih ploščah, vendar vselej z ogljem. Umetnik je to tehniko izbral predvsem zato, ker nosi v sebi eksistencialno prvinskost; ne samo, da je oglje prva snov, ki jo je človek uporabljal za ustvarjanje, kot dokazujejo prazgodovinske stenske poslikave, ampak tudi na materialni in formalni ravni izraža krhkost in minljivost življenja."

Mavrič (1979) je študiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomiral in 2008 magistriral. V času študija je prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 2012 posebno priznanje strokovne žirije na 16. slovenski kiparski razstavi. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Krško (2014), Galeriji Alkatraz v Ljubljani (2018), Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (2022), Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (2023) in v Cankarjevem domu v Ljubljani (2024) in na številnih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Živi in dela v okolici Brežic.