Urednica Založništva tržaškega tiska Kafol: Naše knjige ponujajo ključ za izmenjavo mnenj

Letos mineva 80 let od ustanovitve ZTT. Kako obeležujete oziroma nameravate obeležiti obletnico? Nam lahko na kratko osvetlite ustanovitev založbe?

ZTT je bil ustanovljen takoj po drugi svetovni vojni, razmere v svetu so bile takrat popolnoma drugačne kot desetletja kasneje, zato ni nič čudnega, da je zgodovina naše založbe izjemno zanimiva. Trdno pa verjamem, da je smer založbe začrtala že prva knjiga z izredno močnim naslovom Svet brez sovraštva velike avtorice Mire Puc (kasneje Mire Mihelič). Izšla je v nakladi 22.000 izvodov, kar je za današnje razmere nepredstavljivo. V tistem času povojnega navdušenja so se zbirali naročniki za koledar in so jih, kot primer, v samih dveh mesecih, zbrali skoraj 18.000, kar pomeni, da je ta naklada verjetno v celoti pošla. Med ustanovitelji založbe je bil Zorko Jelinčič, kmalu za tem sta se v uredništvu pridružila tudi France Bevk in Vladimir Bartol, pa še veliko drugih primorskih intelektualcev. Založništvo tržaškega tiska, ki se je na začetku imenovalo Gregorčičeva založba, je današnje ime dobilo na začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko se je povezalo z založbo Primorskega dnevnika. Leta 1965 je pod isto okrilje prišla tudi Tržaška knjigarna. V primerjavi s prvimi povojnimi leti je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja slovenska manjšina zrasla in ponujala vedno večji intelektualni potencial. Prav tako je postopno odpiranje in zanimanje italijanske javnosti za slovensko manjšino in kulturo, pa tudi boji manjšine za uveljavitev v italijanskem političnem in javnem življenju, porajalo potrebo po kakovostnem pristopu do italijanskih bralcev.

Knjižne izdaje ZTT so prevzele tudi vlogo posredovalca med slovenskim in širšim jugoslovanskim prostorom na eni ter italijanskim svetom na drugi strani. Leta 1970 je glavni urednik postal Marko Kravos. Prvi založniški svet so leta 1973 ob njem sestavljali še Miroslav Košuta, Karel Šiškovič in Silvij Tavčar. Veliko je bilo skupnih projektov z založbami iz Slovenije, v tistih časih so izdajali Jadranski Koledar, šolske učbenike, Založništvo tržaškega tiska pa je bilo prepoznavno tudi po ploščah in kasetah.

Ob založbi je bil ustanovljen tudi oblikovalski studio Graficenter. V uredniškem odboru sta bili takrat prisotni še dve imeni, ki delovanje založbe usmerjata še danes: član uredniškega odbora Miran Košuta in predsednik založbe Ace Mermolja. Gospodarske in politične spremembe v začetku 90. let prejšnjega stoletja so za nekaj let upočasnile delovanje založbe, ki je v tistem času precej svojih dejavnosti začasno opustila.

Kdaj je založba ponovno zaživela?

ZTT je kot založba ponovno zaživel ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, in od takrat nenehno rase in se utrjuje. Danes pokrivamo celo območje Furlanije - Julijske krajine, avtorji in drugi sodelavci prihajajo iz Videmske pokrajine, z Goriške, s Tržaške, pa tudi iz širšega primorskega prostora. Tematsko in slogovno zadovoljujemo zelo širok spekter založniškega tržišča, skrbimo za otroško revijo Galeb in izdajamo tudi veliko naslovov v italijanščini. 80-letnico bomo praznovali skozi vse leto, ob vsakem knjižnem projektu posebej, nekatere projekte pa bomo uresničili tudi v sodelovanju z drugimi našimi ustanovami, ki letos prav tako slavijo 80-letnico delovanja.

Na katere žanre se osredotočate v programu?

Poslanstvo naše založbe je omogočiti objavo kakovostnih knjig avtorjem iz našega prostora, zaradi te naše specifike smo odprti za vse žanre. V knjižnem katalogu naše založbe tako najdete izjemno pester nabor knjig, od leposlovja za otroke in odrasle do spominov, domoznanstva in vodnikov.

Kakšen je položaj ZTT v Italiji?

Z zornega kota založniškega sveta velja ZTT za majhno neodvisno založbo in kot taka tudi nastopa. Dejstvo, da smo slovenska založba v Italiji, nas vsekakor dela posebne. Veliko truda smo v zadnjih 20 letih namenili povečevanju prepoznavnosti slovenske kulture v Italiji. Izdali smo antologijo pesmi Srečka Kosovela (leta 2011, prenovljena izdaja 2024) v prevodu Jolke Milič, Poezije Franceta Prešerna je mojstrsko prevedel Miran Košuta, Cankarjevo leto smo obeležili s prevodom njegovih tudi slovenski javnosti manj znanih črtic. Poleg tega se v našem programu skoraj vsako leto znajde prevod kakega sodobnega slovenskega pesnika, italijanskim bralcem skušamo približati rezijansko ljudsko izročilo... Veseli smo, da je naš trud obrodil sadove. Smo člani Združenja neodvisnih založnikov Furlanije - Julijske krajine, soorganizatorji tržaškega knjižnega sejma, ki je lani potekal prvo leto, prisotni smo tudi na veliko sejmih po Italiji. Naša primarna naloga seveda ostaja zaveza slovenski skupnosti, saj imamo kot ena nosilnih kulturnih ustanov v prvi vrsti nalogo vzdrževati in podpirati uporabo slovenščine pri čim večjem številu ljudi, od otroških let naprej. Ob tem založba v Italiji ohranja slovensko kulturo, tradicijo, nenazadnje spomin.

Na kaj ste najbolj ponosni kot dolgoletna urednica ZTT?

Zelo sem ponosna na vse svoje knjige in na vsako posebej, na vse avtorje, ki se res trudijo, da bi ustvarili čim boljši izdelek, na izjemne sodelavce, ki mi omogočajo, da skupaj uresničujemo naše projekte, še najbolj pa sem ponosna na vsa uspešna srečanja z bralci, kjer v živo občutim, kako je danes velika potreba po druženju, po tem, da izražamo svoje misli. Veseli me, da lahko naše knjige ponujajo ključ za izmenjavo mnenj. Ob tem pa je eden največjih dosežkov ta, da nam zadnje čase vedno bolj uspeva v našem prostoru vzgajati nove avtorje. Dobro nam gre pri otroški reviji Galeb, kjer se kujejo izjemni ilustratorji in počasi rastejo tudi nove pisateljice in pisatelji. Prav tako dobro nam gre pri zdaj že tradicionalni šoli ustvarjalnega pisanja Domišljene zgodbe. Ne dvomim, da boste za avtorje, ki se v njej kalijo, v prihodnosti še slišali.

Kako sta zadovoljni s prepoznavnostjo in prisotnostjo ZTT v Sloveniji?

V Sloveniji smo prisotni, kolikor moremo, skušamo sodelovati pri čim več festivalih, sejmih, srečanjih, saj smo prepričani, da je pomembno spoznavati ne le potencialne kupce in bralce, temveč tudi druge založnike. Izjemno veseli smo bili povabila Društva slovenskih pisateljev, kjer smo, skupaj z založbo Mladika, gostovali v novi Josipinini knjigarni. Prečudovita izkušnja. Radi se vračamo na Slovenski knjižni sejem, kjer vsako leto znova ugotavljamo, da smo zanimivi tudi v osrednji Sloveniji. Mnogo ljudi nas pozna zaradi naših uspešnic, mednje gotovo sodi prvi slovenski vodnik po Trstu z naslovom Kako lep je Trst, veliko pozornosti sta bili deležni obe knjigi Kavarna odprta in Kavarna Italija Jerneja Ščeka. Prvi vodnik po Gorici in Novi Gorici Andrea Bellaviteja je postal takojšnja uspešnica in še bi lahko naštevali. Opažamo, da smo zanimivi. Tudi tistim, ki nas (še) ne poznajo in lepo je predstavljati tudi skozi knjige zgodbo naše skupnosti. Seveda zelo veliko delamo na tem, da bi se naša prepoznavnost še bolj povečala.

Kako ocenjujete sodelovanje med slovenskim in italijanskim založniškim svetom?

Sodelovanje med slovenskim in italijanskim založniškim svetom je še v povojih. Nekatere večje slovenske založbe že redno sodelujejo z italijanskimi kot partnerji, tudi v širših evropskih projektih, druge se tu pa tam še preizkušajo. Mislim, da je na tem področju še vse odprto.

Kako gledate na letošnjo Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica? Sodeluje tudi ZTT?

Letošnja EPK Nova Gorica-Gorica ima po mojem mnenju zelo dober program, izjemno kakovostne umetniške in kulturne dogodke. Mislim, da Evropska prestolnice kulture predstavlja odlično možnost, da bi služila kot impulz in odskočna deska za celo vrsto dejavnosti, ki se bodo nadaljevale in razvijale v naslednjih letih. Začetek je obetaven. Mi smo zraven s knjižnim projektom, vodnikom Gorica - Nova Gorica, povezani mesti, ki ga je napisal prej omenjeni italijanski novinar in filozof Bellavite. Ob vsem drugem je za nas ta knjiga pomenila tudi primer dobrih sozaložniških praks. Knjigo smo v slovenščini izdali mi, v italijanščini založba Ediciclo Editore, skupno pa smo, tudi v sozaložništvu z EPK, ravnokar izdali tudi angleško različico.

Ste tudi soorganizatorka mednarodnega knjižnega sejma v Trstu, ki je zaživel lani. Ga lahko na kratko predstavite slovenski javnosti? Kaj je botrovalo ideji zanj? Kako se je doslej že pozicioniral, kakšne so vaše želje zanj v prihodnosti?

Mednarodni knjižni sejem Parole tra i luoghi/Besede med prostori je zaživel lani na pobudo kolegic založbe Vita Activa Nuova, mi smo bili zraven kot ZTT, pa tudi kot Društvo založnikov Furlanije - Julijske krajine, kjer sem trenutno predsednica. Sejem oziroma festival se je rodil z željo, da bi ustvarili pomembnejši knjižno-založniški dogodek tudi v Trstu, saj v našem mestu česa podobnega še ni. Priredili smo ga v sodelovanju z grško skupnostjo, ki nas je tudi gostila. Vodilna tema je prevajanje, prehajanje med jeziki in kulturami. Trst nam ponuja odlično izhodišče, da se v njem razvijajo razmišljanja, pogovori, delavnice o tem, kako med seboj uskladiti vse različne in raznolike kulture, ki so prisotne v mestu in širše v deželah Alpe-Jadran. Še zlasti v današnjih časih je to pomembno poslanstvo, saj skušamo ustvariti prostor, v katerem lahko založniki, avtorji, prevajalci v vlogi subjekta pokažejo možnost medkulturnega sporazumevanja in torej sobivanja. Povabili smo založnike in predstavnike nekaterih literarnih festivalov iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije, priredili smo preko dvajset dogodkov, dvodnevni forum na temo prevajanja in dve delavnici o "poklicih" knjige: ilustratorsko delavnico z našim umetnikom Štefanom Turkom in delavnico izdelave papirja.

V oktobru letos bomo festival ponovili in že snujemo program. Kar se mi zdi zanimivo, je, da se ob tej priložnosti predstavlja večina založnikov Furlanije - Julijske krajine, ki se v morju velikih državnih založb večkrat izgubijo in so pogosto malo poznani tudi doma. Želim si, da bi ta festival postal oporna točka za vse, ki želijo razvijati dialog, in primer dobrih praks medkulturne komunikacije, s knjigo v roki, seveda.