EPK bo povezal sinagogo v Gorici in judovsko pokopališče pri Novi Gorici

Knjižni vodič, katerega soavtorja sta slovenski zgodovinar Renato Podbersič in predsednik goriškega združenja Prijateljev Izraela Lorenzo Drascek, bo predvidoma maja izšel v slovenskem in italijanskem jeziku, kasneje pa še v angleščini in nemščini, je za STA povedal skrbnik projekta Mali Jeruzalem Jani Rijavec.

Publikacija prinaša pregled zgodovine judovske skupnosti, ki je bila v Gorici prisotna vsaj od prve pisne omembe leta 1288 do leta 1969, ko se je po holokavstu priključila večji v Trstu. To sicer ne pomeni, da v Gorici ni nobenega Juda več, vendar so glede organizacije in obredov vezani na tržaško judovsko skupnost, ki pokriva deželo Furlanijo-Julijsko krajino.

V sklopu projekta bo vsako prvo nedeljo v mesecu od aprila do novembra potekal voden zgodovinski sprehod po pomembnih točkah judovskega spomina na Goriškem. Začel se bo v Gorici pri sinagogi v ulici Ascoli in vodil mimo hiš ali spomenikov nekdanjih pomembnih Judov čez mejo na slovensko stran do pokopališča.

Več dogodkov pripravljajo septembra v sklopu Evropskih dnevov judovske kulture. Do konca leta pa je v nekdanji mrliški vežici ob judovskem pokopališču, s katero od leta 1977 upravlja krajevna skupnost Rožna Dolina, na ogled razstava, ki sta jo pripravila Podbersič in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak.

Meja zarezala med sinagogo in pokopališče

Sinagoga in judovsko pokopališče na Goriškem sta v svetu redkost z objekti na različnih straneh meje, je za STA povedal Podbersič. Omenil je še Frankfurt na Odri, kjer je porušena sinagoga po drugi svetovni vojni ostala v tedanji vzhodni Nemčiji, pokopališče pa na poljski strani reke Odre.

"S tega vidika se nam je zdelo pomembno, da bi v času, ko sta Nova Gorica in Gorica skupaj Evropska prestolnica kulture, ovrednotili položaj nekdanje judovske skupnosti v Gorici," pravi Podbersič o razlogih za projekt Mali Jeruzalem, ki je del uradnega programa EPK.

Na največjem judovskem pokopališču na Slovenskem, v Rožni Dolini, je sicer pokopanih približno 900 Judov. Uporabljali so ga od 17. stoletja do konca druge svetovne vojne. Najstarejši nagrobnik, kjer še lahko preberemo letnico, je iz leta 1652, najstarejši nagrobnik pa iz 14. stoletja, a je prinešen iz Maribora.

Pokopališču je po drugi svetovni vojni grozilo uničenje, saj naj bi čezenj nameravali speljati novo cesto. Da se to ni zgodilo, gre zasluga posredovanju visokega jugoslovanskega politika judovskega rodu Moše Pijadeja, je povedal Podbersič, ki je leta 2018 na osnovi doktorata izdal obsežno monografijo o Judih na Goriškem z naslovom Jeruzalem ob Soči.

Leta 1985 je novogoriška občina pokopališče razglasila za kulturni in zgodovinski spomenik. Ob 100. obletnici smrti znanega goriškega filozofa Carla Michelstaedterja (1887-1910) pa je sklad Fondazione Cassa di Risparmio Gorica pokopališče uredil v sodelovanju s tržaško judovsko skupnostjo in občino Nova Gorica.

Judje igrali pomembno vlogo v razvoju Gorice

Čeprav judovska skupnost v Gorici v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi mesti, kot so Trst, Dunaj ali Zagreb, ni bila nikoli zelo številčna, sredi 19. stoletja se je številka vrtela okoli 300, pa so Judje klub temu igrali zelo pomembno vlogo pri razvoju, gospodarstvu in kulturi mesta.

"Judi so bili vedno zelo vpeti v mestno življenje. Bili so trgovsko uspešni, veliko jih je bilo v storitvenih poklicih, tudi v mestni upravi, mnogi so bili profesorji, advokati, zdravniki, lekarnarji in arhitekti. Zato so že ob koncu 19. stoletja za Gorico uporabili izraz Jeruzalem ob Soči," je pojasnil Podbersič.

Uporaba imena Jeruzalem izraža globoko povezavo, ki jo Judje čutijo za njihovo identiteto z izredno pomembnim mestom. Jeruzalem ob Soči je tudi naslov razstave v goriški sinagogi, po besedah Podbersiča ene najlepših v tem delu Evrope, ki zadnjih 30 let deluje tudi kot muzej.

Med pomembnejšimi Judi iz Gorice je poleg filozofa Michelstaedterja tudi jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli (1829-1907). V njegovi rojstni hiši je danes sedež Furlanskega filološkega društva, po njem je poimenovana tudi ulica Ascoli, nekdanji judovski geto, pravi Podbersič.

Sogovornik omeni tudi Carolino Coen Luzzatto, tržaško Judinjo, ki je najboljša leta svojega življenja preživela v Gorici. Bila je urednica več protiavstrijskih, protikatoliških in protislovenskih listov, obenem pa utemeljiteljica ženskega časnikarstva na Apeninskem polotoku. Oba z Michelstaedterjem sta pokopana v Rožni Dolini.

Na Goriškem je bilo sicer največ aškenaških Judov, torej iz vzhodne in srednje Evrope, dve pomembni rodbini sefardskih Judov, torej s Pirenejskega polotoka, in številne judovske rodbine z Apeninskega polotoka. Zanimiva je tudi rodbina Morpurgo. Gre za mariborske Jude, ki so po izgonu Judov s Štajerske in Koroške konec 15. stoletja našli zatočišče na bolj strpnem Primorskem. Priimka danes na območju Gorice, Trsta in Gradišča ob Soči ni več.

Preganjanje in zaton

Glede antisemitizma Podbersič pravi, "da vsaj v začetku fašizem ni preganjal judovstva, navsezadnje je bilo veliko Judov zelo naklonjenih italijanski državi, kasneje so celo pozdravili vzpon fašizma na oblast in zasedali pomembne upravne funkcije v fašistični stranki".

Razmere so se zaostrile sredi 30. let, ko je bila Italija zaradi napada na Abesinijo (Etiopijo) vedno bolj porinjena na stranski tir in se je skušala uveljavljati s približevanjem nacistični Nemčiji, po letu 1938 so začeli sprejemati tudi rasne zakone.

"Kljub temu ne moremo nikoli enačiti fašističnega in nacističnega preganjanja Judov. Italijani so Jude resda preganjali, a vedno je bilo veliko izjem, vedno se je dalo kaj podkupiti, tako da so italijanski Judje bolj ali manj nedotaknjeni dočakali kapitulacijo Italije septembra 1943," je povedal Podbersič.

Vse se je spremenilo s prihodom nacistov v Italijo po kapitulaciji. "Približno četrtina od dobrih 30.000 italijanskih Judov je bila deportirana v taborišča in so tam tudi umrli, ostali so preživeli. Trpeli so predvsem tisti, ki so bili na dosegu nemških okupatorjev v srednji in severni Italiji."

Usodna noč za Jude v Gorici je nastopila s 23. na 24. november 1943 in praktično končala njihovo večstoletno prisotnost na Goriškem. "Tiste, ki dotlej niso zbežali in se poskrili, so Nemci deportirali v taborišča. Večina je umrla v Auschwitzu. Vrnila sta se le dva, a sta se oba izselila, ena v Izrael, drugi v Venezuelo."

Takoj po vojni je s prihodom zaveznikov sledil poskus obnove skupnosti, saj je bilo v znameniti ameriški 88. pehotni diviziji veliko vojakov judovske vere. "Njihov rabin je pomagal pri ponovnem odprtju sinagoge in praznovanju judovskih praznikov. A ko so ameriški vojaki z razmejitvijo po Pariški pogodbi leta 1947 zapustili Gorico, je bilo te renesanse konec," je povedal Podbersič.

Leta 1969 se je tako skupnost, kolikor je je še ostalo, priključila tržaški. Judovska molitev v goriški sinagogi tako danes odzvanja s pomočjo od drugod, saj v Gorici ni več dovolj vernikov za t.i. minian. Po judovskem izročilu je pogoj zanj vsaj deset odraslih moških, starih vsaj 13 let.