V javni obravnavi dopolnjeni predlog zakona o varovanju kulturne dediščine

Kot so še sporočili, so med prvo javno obravnavo, ki je potekala med 20. decembrom 2024 in 31. januarjem 2025, prejeli pripombe in komentarje ter na njihovi podlagi izvedli niz usklajevanj s strokovno javnostjo, javnimi zavodi, lokalnimi skupnostmi in drugimi deležniki.

Ob začetku prve javne obravnave predloga novega zakona o varovanju kulturne dediščine so z ministrstva za kulturo sporočili, da bo novi zakon zagotavljal sodobnejši, bolj dostopen in trajnostno naravnan okvir za varovanje kulturne dediščine.

Omogočil naj bi boljšo dostopnost muzejev in kulturnih spomenikov, uvedel nove ukrepe za učinkovitejšo zaščito ogroženih stavb in predmetov ter ustvaril boljše pogoje za vključevanje dediščine in muzejev v turizem in razvojne projekte. Odgovarjal naj bi tudi na izzive sodobnega časa, kot so podnebne spremembe, digitalizacija in spremenjene družbene potrebe, ter postavlja jasne temelje za učinkovito, pregledno in trajnostno upravljanje dediščine.

Stroka je tedaj na predlog podala številne pripombe ter ministrstvo tudi pozvala, da predlog zakona umakne, novo besedilo uskladi z vsemi ključnimi deležniki in ga ponovno da v javno razpravo.

Ministrstvu so med drugim očitali, da je predlog zakona nastal na hitro, v ozkem krogu in z ozkim pogledom na kulturno dediščino, v pripravo pa niso bili vključeni strokovnjaki s področja dediščine in muzeologije, dediščinske ustanove in tudi ne socialni partnerji.

Umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič s Filozofske fakultete Ljubljana, ki je tudi predsednik strokovnega sveta Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) in član izvršnega odbora Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, je o osnutku predloga novega zakona marca na novinarski konferenci v prostorih ljubljanske Filozofske fakultete povedal, da je moč pripombe združiti v pet točk.

Kot je naštel, predlog zakona, ki je bil dan v javno obravnavo decembra lani, omejuje raziskovalne dejavnosti na področju dediščine, zmanjšuje stopnjo varstva dediščine, poenostavlja postopke za uničenje nepremične kulturne dediščine, kar potencialnim investitorjem olajšuje rušenje kulturne dediščine mimo ZVKDS, zmanjšuje strokovno avtonomijo javne službe za varstvo kulturne dediščine ter pomanjkljivo opredeljuje muzejsko službo, njene funkcije in njeno delovanje.

Na ministrstvu so tedaj v odzivu o javni razpravi povedali, da se je odzvalo 70 različnih organizacij in posameznikov, je pa javna razprava pokazala različna razumevanja obstoječega zakona ter prinesla številne pomembne pobude za izboljšave.